Midva (2020), britanska televizijska miniserija v šestih delih, na spored prihaja ravno v pravem času – v obdobju, ko številni potovanja v svet že drugo leto zapored prestavljamo nekam v prihodnost, v čas brez nenehno spreminjajočih se epidemioloških omejitev in nevarnosti.
Z Douglasom, čemernim petdesetletnikom na "veliki družinski turneji" po evropskih prestolnicah, ne bomo obiskali samo Louvra, ampak tudi Rijksmuseum v Amsterdamu, beneške kanale, Mirójev muzej nad Barcelono in razbeljene plaže na španski obali. Popotniški itinerarij družine Petersen, ki bi za marsikoga pomenil sanjske počitnice, je v romanu z istim naslovom, Midva (2014), izrisal britanski literarni zvezdnik David Nicholls. Nicholls, ki ga tudi Slovenci poznamo predvsem po romanu En dan (tudi ta je bil adaptiran v precej uspešen film z Anne Hathaway v glavni vlogi), je knjigo Midva sam – bolj ali manj zvesto – predelal še v televizijski scenarij.
Tom Hollander (poznamo ga iz različice Prevzetnosti in pristranosti s Keiro Knightley, pa iz Nočnega receptorja in celo iz Piratov s Karibov) in Saskia Reeves (Luther) sta torej Douglas in Connie, poročen par v srednjih letih. Preden se bo njun sin Albie (Tom Taylor) jeseni odpravil na študij fotografije, bi ga rada odpeljala še na "epsko" poletno turnejo po največjih muzejih Evrope. A malo preden se podajo na pot, Connie Douglasa neke noči zbudi z besedami: "Mislim, da se je najin zakon iztekel. Douglas, mislim, da bi te rada zapustila."
"Obstaja pregovor, da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi. Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo."
Po začetni zmedi in jezi Douglas sklene, da ne bo vrgel puške v koruzo: tritedenske počitnice bo izkoristil, da bo ljubljeno ženo prepričal, da si premisli, obenem pa utrdil svoj odnos z namrgodenim Albiejem, ki si je bil od nekdaj bližje z mamo kot z očetom. Zgodba, ki sledi, prek nežnega humorja odpira vprašanja krize srednjih let, minevanja časa in tega, kako naši odnosi z bližnjimi skozi leta zapadejo v določene vzorce, ki jih je težko spremeniti.
Na podoben način kot roman tudi serija v izmeničnih prizorih prepleta sedanjost in preteklost. Spoznamo še Douglasa (Iain De Caestecker) in Connie (Gina Bramhill) v zgodnjih dvajsetih, v času, ko sta se spoznavala in zaljubila. Razlike med njima so bile očitne že od samega začetka: on je biokemik, urejen in zadržan – nekdo bi temu rekel: zategnjen in nevrotičen. Ona je umetniška duša, boemska in impulzivna. A v tistih prvih letih očitno drži, da se nasprotja privlačijo; zaljubljenca se poročita in kmalu se jima rodi hčerka, ki pa že po nekaj dneh zaradi sepse umre. Travmo izgube nekako prebrodita skupaj in pozneje se jima pridruži Albie. Čas nato zavrtimo naprej do sedanjega trenutka, ko Douglasu vest o ženini odločitvi na glavo pade kot tona cementa.
"Ljubezensko pismo Evropi"
David Nicholls je idejo za zgodbo dobil med knjižno turnejo po Evropi, na kateri se je znašel v tridesetih, po zaslugi uspeha romana En dan. Pred tem nikoli ni veliko potoval, "deloma, ker si tega nisem mogel privoščiti, in deloma, ker me je bilo strah". Ko je dobil priložnost, da je več evropskih mest spoznal v obliki dvo- ali tridnevnih postankov, se je v njem počasi izoblikoval koncept "ljubezenskega pisma Evropi". Ko je nastajal roman, brexita sicer še ni bilo v zraku, bil pa je še kako resničen leta 2019, tik pred pandemijo, ko so serijo snemali. "Bolj kot ljubezensko pismo Evropi je nadaljevanka zato ljubezensko pismo temu, da greš od doma," je pisatelj z grenkim humorjem komentiral za The New York Times.
Eskapizem v najboljšem pomenu besede
Serija nas popelje po nekaj najbolj markantnih lokacijah Evrope in pri tem naslika predepidemično kuliso življenja brez mask, brez izogibanja množicam in brez nenehnega merjenja temperature. Ekipa pod režiserska taktirko Geoffreyja Saxa je snemala na lokacijah v Parizu, Amsterdamu, Benetkah in Barceloni in visoka produkcijska vrednost serije naravnost bije v oči. (Vseeno pa proračun ni bil neomejen: v primerjavi z literarno predlogo so iz serije črtali München in Madrid, kar Nicholls menda še vedno obžaluje.)
Douglas, ki nikoli ni imel pretiranega občutka za umetnost ("Naj se še tako trudim, je moj odziv čisto preveč mlačen; nikoli ne vem, kaj naj bi rekel ali občutil."), se med romanjem po muzejih počasi otresa svoje filistrske omejenosti. Njegovo urjenje za opažanje lepote v slikarstvu je precej jasna metafora za njegovo postopno razvijanje čustvene inteligence; gledalec namreč ugotovi, da je v preteklosti s svojo dobronamerno, a grobo racionalnostjo neštetokrat prizadel sinova čustva.
Romantična komedija v obratnem vrstnem redu?
Osvežujoč je tudi odmik od žanrskih obrazcev: čeprav so ustvarjalci Midva opisovali kot "ločitveno dramo", gre v resnici za preigravanje strukture romantične komedije. Kljub temu pa je dobrodošlo videti dramo, v kateri kriza srednjih let ni prikazana kot stereotipen koktajl skokov čez plot, nakupov dragih avtomobilov in egocentričnih izpadov. Prav tako ločitve ne obravnava kot teatralne, nepremostljive travme, ampak zgolj kot mejnik v življenju, ki pa še ne pomeni nujno njegovega konca.
Postopoma se izkaže, da osrednje razmerje v knjigi ni odnos zakoncev Petersen, pač pa odnos med očetom in sinom: Midva je luciden vpogled v dinamiko med starši in otroki, ki so si včasih pač značajsko diametralno nasprotni.
Srce nadaljevanke je naraven, življenjski dogajalni tempo, ki ne skuša delati vtisa z bombastičnimi preobrati; razglednice evropskih lokacij so veliko več kot samo kičasti posnetki največjih znamenitosti in dejansko večkrat ujamejo avtentičen utrip posameznih mest. Namesto takšnega ali drugačnega razpleta dogodkov je v ospredju študija značajev, kar pomeni, da na koncu morda ne bomo dobili vseh odgovorov in lično zapakirane razrešitve, imeli pa bomo občutek, da smo preživeli šest tednov v družbi resničnih ljudi z vsemi njihovimi pomanjkljivostmi in vrlinami.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje