"Med pariško mirovno konferenco leta 1919 je ameriški znanstvenik srbskega rodu Mihajlo Pupin pripomogel, da so se prekmurski Slovenci združili z matičnim narodom in da je Slovenija dobila svoj 'zlati trikotnik'," pravi predsednica kulturnega društva Mihajlo Pupin v Ljubljani Divna Obrenović.

Mihajlo Pupin je bil rojen 9. oktobra 1854, v mestecu Idvor, v Srbiji. V gimnaziji ga je za znanost navdušil učitelj, Slovenec Simon Kos. Kot 16-letni priseljenec je Pupin v ZDA najprej delal v tovarni ocvirkov. Pozneje je študiral na Univerzi Columbia skupaj z Woodrowom Wilsonom, ki je pozneje postal ameriški predsednik.

Pupin je predaval na Univerzi Columbia, bil je tudi izumitelj: najbolj znane so t. i. Pupinove tuljave, ki so omogočile medcelinske telefonske pogovore, zaslužen je tudi za uporabo rentgenskih žarkov v medicini. Za svojo avtobiografijo From Immigrant to Inventor (v slovenščini Od pastirja do izumitelja) je prejel Pulitzerjevo nagrado. Bil je tudi dejaven na humanitarnem področju. Več o znanstvenih dosežkih Mihajla Pupina govorimo v oddaji NaGlas! danes ob 12.30 na TV SLO 1, več o tem, zakaj je pomemben za Slovenijo, pa je ob 30-letnici delovanja Kulturnega društva Mihajlo Pupin v Ljubljani spregovorila predsednica Divna Obrenović. Vabljeni tudi k branju.

Znani so znanstveni dosežki ameriškega fizika srbskega rodu Mihajla Pupina, manj znano pa je, zakaj je pomemben za Slovenijo.
Mihajlo Pupin je za Slovenijo izjemno pomemben, čeprav to ve zelo malo ljudi. To sega v davno obdobje, v leti 1915 in 1919. Leta 1915 je bil podpisan Londonski sporazum, s katerim so si velesile razdelile ozemlje na Balkanskem polotoku. Italija si je med drugim želela slovenski biser, slovenski trikotnik, od Jesenic prek Bohinja, Kranjske Gore in Bleda do juga. Italijani so si hoteli prisvojiti tudi Istro in Dalmacijo. Želeli so si tudi druge dele nekdanje Jugoslavije.

Leta 1919 je bila v Parizu mirovna konferenca, na katero je minister Nikola Pašić povabil Pupina, da bi pri pogajanjih pomagal naši delegaciji. Pupin jim je prisluhnil. Ni se mu zdelo dobro, da bi ozemlje razdelili po njihovih načrtih. Ker je prijateljeval s tedanjim ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, s katerim sta se poznala iz študentskih let, mu je v memorandumu pojasnil, zakaj to ni dobro. Tri dni pozneje je Woodrow poslal depešo, da mirovne konference in dogovorov iz Londona ne bodo priznali in naj vse to prekličejo. Takrat so spet dobili svoje. Slovenija je dobila svoj zlati trikotnik. Na konferenci je bila tudi slovenska delegacija. Udeležil se je je dr. Otokar Rybář. Poslušal jih je. Ko so se pozneje na Bledu sešli, je predlagal, da Mihajla Pupina imenujejo za častnega občana Bleda, ker je močno pripomogel, da je vse ozemlje ostalo slovensko.

Da, lepo poglavje zgodovine. Vaše društvo v Ljubljani se imenuje Kulturno društvo Mihajlo Pupin. Oktobra praznujete 30-letnico delovanja. S kakšnim ciljem ste ustanovili društvo?
Vsa društva so ustanovljena tako, da se skupina ljudi sestane in začne dogovarjati, kaj bi delali. Naša skupinica si je želela ustanoviti društvo, potem pa smo se spraševali, kako naj se imenuje. Odločili smo se za ime Mihajlo Pupin. Zakaj? Ker je bil Pupin univerzalen, ni bil samo znanstvenik. Bil je tudi velik filantrop in pisec. Organiziral je humanitarno društvo Kolo srbskih sester, ki je pomagalo Rdečemu križu. Študente je pošiljal na bojišča, na primer na solunsko fronto, da so tam pomagali srbskim vojakom. To so bili študenti z ameriške univerze Columbia. Pupin je bil univerzalen. Zanj so bili vsi ljudje in vsi poklici edinstveni. Tudi mi smo želeli biti taki. Tako smo se dogovorili, da bo društvo Mihajlo Pupin.

Danes imate največjo knjižnico knjig v srbščini zunaj Srbije. Koliko knjig imate?
Naša knjižnica je največja v tako imenovani diaspori. Vpisanih je 18.000 knjig, vendar vse niso dostopne, ker imamo majhne prostore. Knjige, ki si jih 16 let ni nihče izposodil, zdaj izločujemo, da bi imeli prostor za nove. Knjige nam podarjajo ljudje. Društvo nobene knjige ni kupilo. Vse so nam podarili. Ljudje imajo svoje, domače knjižnice, potem pa v nekem hipu ugotovijo, da knjig ne potrebujejo več. Obrnejo se na nas in vprašajo, ali sprejemamo knjige. Seveda! Prinesejo nam jih in tako je naša knjižnica vse bogatejša.

Se lahko vsakdo včlani?
Prav vsak. Imamo tudi člane drugih narodnosti, čeprav je knjižnica srbska. Člani društva so Slovenci in predstavniki drugih narodov. Naše društvo je odprto za vse dobrosrčne ljudi.

Organizirate številne prireditve. Na Bledu ste organizirali kros. Še posebej se posvečate otrokom. Pred nekaj leti ste gostili tudi prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića, ki se je udeležil dobrodelne dražbe slik. Kako vam uspe vse to organizirati?
Naše društvo je zelo dejavno. Zelo si želimo, da bi se z imenom Mihajlo Pupin izkazali na vseh področjih, saj je bil tudi Pupin univerzalen. Imamo veliko prireditev, razstav, filmov, prikazujemo številne potopise. Predstavljamo številne knjige, ki jih pišejo člani našega društva. Sicer pa so člani društva zelo različni, iz različnih poklicev. Zato se brez težav dogovorimo, kaj, kako in koliko bomo delali.

Kako se financirate?
Malo denarja dobimo za projekte iz javnega sklada za kulturne dejavnosti. Za projekt morda dobimo tretjino potrebnega denarja. Nekaj dobimo od dohodnine, ki jo društvu namenijo ljudje. Dogovorili smo se, da bomo vsi vsak mesec nekaj prispevali, da lahko društvo normalno deluje.

Po poklicu ste ekonomistka. Zdaj ste že upokojeni, vendar že več kot 50 let delate na področju kulture. Kdaj je bilo lažje in kdaj težje organizirati ter financirati kulturni projekt? Nekoč v socializmu ali danes v kapitalizmu?
V kulturi je bilo vedno težko. Za kulturo nikoli ni bilo denarja. Nekaj bom povedala. V socializmu so bili ljudje drugačni. Nekoč smo gostili pet študentov iz Afrike. Ne boste verjeli. Hoteli so tekmovali, kateri jih bo sprejel in gostil popolnoma brezplačno. Danes ni več tako. Zdaj se pogajamo za ceno: ali boste prenočišče dobili, kako jih boste gostili. Veliko jih povabimo kar domov, saj za hotel ni denarja. Takole bom povedala. V socializmu so bili ljudje ponosni na to, da lahko nekaj naredijo. Zdaj razmišljajo samo o svojem poslu in o sebi.
In naše društvo ni folklorno. Folklora je uspešnejša od nas. Naše področje je knjiga, knjige pa se v digitalni dobi ne berejo. To je naša smola.

Imate pa nekaj uspešnih projektov digitalizacije.
Res je. Naredili smo projekt: mednarodno mrežo srbskih knjižnic v diaspori. Pri tem zelo uspešno sodelujemo z društvi zunaj Slovenije. Bili smo v Italiji, na Dunaju, v nedeljo smo šli v Gradec. Odpravljamo se v Bruselj. Imamo sijajnega informatika, ki je zasnoval mrežo za evidence. Zato se lahko zdaj društva med seboj povezujejo na področju evidence knjig.