Nov film režiserja Marka Naberšnika, Gozdovi so še vedno zeleni, ki je doživel slovensko premiero na letošnjem Liffu, je nastal v koprodukciji avstrijske Artdeluxe GmbH in slovenske produkcijske hiše Perfo. Vojna drama ob stoletnici prve svetovne vojne je intimistična pripoved o soočanju s smrtjo, pravzaprav z nesmiselnostjo izgube življenja v vojni. V filmu spremljamo zgodbo o treh avstroogrskih vojakih, topniških opazovalcih, ki v gorah visoko nad dolino Soče v relativnem miru opazujejo dogajanje na nasprotni, italijanski strani. Nenadoma se nadnje usuje italijansko obstreljevanje, med katerim je eden izmed vojakov ubit, častnik pa hudo ranjen, saj mu granata odtrga nogo. Vojni spektakel se po teh prvih minutah prevesi v srhljivo dramo preživelih: težko ranjenega stotnika Kopetzkega in mladega, še neizkušenega vojaka Lindnerja, ki poskuša priklicati pomoč iz doline.

V vlogi stotnika Kopetzkega je svojo življenjsko dramo nekako podoživel igralec Simon Šerbinek, ki mu je pred osemnajstimi leti, tik pred koncem študija na AGRFT v Ljubljani, vlak odrezal obe nogi pod kolenom. Nesreča nikoli ne počiva, zato o svoji nesreči sam pravi: »Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most.« A s tem je pravzaprav presekal svojo, do tistega trenutka jasno predstavljano in domišljeno življenjsko pot.

Kakšni so bili vaši načrti, želje in cilji pred nesrečo, v kateri ste izgubili nogi pod kolenom?

Najbrž se moje sanje in želje niso zelo razlikovale od današnjih iskalcev talentov. Po eni strani sem želel biti v središču pozornosti, po drugi strani pa naklonjenosti in pritiska nisem dobro prenašal. Morda sem si na tihem želel, da bi mirno živel in imel dovolj za družino ter vsakoletne počitnice. Kot najstnik in dijak sem se rad ukvarjal s športom, hodil v hribe in smučal. Svojo kreativnost sem zmeraj povezoval z mislijo Zdrav duh v zdravem telesu. V študijskih letih smo si želeli potovanj, zabav in priložnosti. Danes je prihodnost velikokrat grožnja. Takrat pa se je rojevala nova država in vsi smo verjeli v nove izzive. Bili smo pripravljeni na enakovredne možnosti. Toda ko postajaš mož, spoznavaš, da so poti veliko bolj zakrivljene, kot si si predstavljal. Svoje želje in načrte nato postaviš v realne okvire.

Kaj se je ob tem srečanju s smrtjo v vas premaknilo?

Nekdo reče, da je njegov kozarec napol prazen, sam pravim, da je napol poln. Odvisno je od pristopa. Kdor je pesimist po naravi, ga bodo težke izkušnje spravile v depresijo. Ne rečem, da nisem tudi sam potreboval leto ali dve, da sem se spravil na prejšnjo valovno dolžino. Bilo je vredno, da sem se trudil in hkrati odločil, da bom nadaljeval študij slovenistike ter tako ostal v gledališču kot gledališki lektor.

Ste po operaciji, po amputaciji, najprej doživeli fazo zanikanja, nepriznavanja novih dejstev, ali ste zmogli hitro sprejeti svoje novo stanje?

Na tej poti si najprej sam. Najprej moraš opraviti z odpuščanjem sebi in odpuščanjem vsem drugim, za katere si mislil, da so česa krivi pri tvoji nesreči. Nikdar ne smemo kriviti drugih za svoja dejanja. Kar smo sejali, to požanjemo in na koncu zmeraj poravnamo račun, takšen ali drugačen. Ko se tudi pozneje spopadaš z invalidnostjo in česa ne zmoreš, se ne razlikuješ veliko od moškega srednjih let, ki tarna zaradi zamujenih priložnosti.

Prizadeto, trpeče je bilo vaše telo. Kaj pa vaša duša?

V prvih mesecih me je bodrila mama. Prišlo je nekaj prijateljev na obisk. Bilo je nekaj premišljevanj o negotovi prihodnosti. Toda potem pride bistveno vprašanje: ali si želiš še živeti? Odgovor ni takoj povsem jasen. Potem sem si dejal: »Pravzaprav nimam več česa izgubiti, lahko le pridobim. In če dobro premisliš, ti je od danes vsak trenutek podarjen. Kaj boš z njim storil, je odvisno od tebe ...« In odslej imam kredit za nedoločen čas, zato se tega trenutka redno spominjam, ko mi je najtežje.

V obdobju rehabilitacije ste se obdali z najbližjimi, nato ste nekaj časa živeli v stanovanjski skupnosti Ozara. Kdaj ste začutili, da se morate po svoje znova osamosvojiti?

Ob spoznanju, da ne morem večno na nekom viseti, sem se odločil za tvegano potezo samostojnosti. Izplačalo se je. Na pot je prišla moja bodoča življenjska sopotnica. Nisem se uprl temu valu. Šel sem počasi, kot so mi dovoljevale proteze. Najprej sem odložil eno berglo. Na pobudo svoje lepše polovice še drugo. A sčasoma sem moral zaradi nenehnih težav uporabljati tudi invalidski voziček. Družina ti ob tem seveda stoji ob strani in te skuša bodriti.

Kako ste se znova spopadli s širšim okoljem? Kako vam je pri tem pomagala tudi košarka?

V nekem trenutku si rečeš, da je morda dovolj skrivanja v senci. Odločiš se, da se boš spopadel s svojimi strahovi. To je lahko predvsem premagovanje arhitekturnih ovir in pregrad v svoji glavi. Prišlo je povabilo Mestnega gledališča Ptuj za predstavo Mahmud, v kateri igram arabskega begunca. Maya Milenovic Workman me je povabila k plesnemu performansu na Stari oder SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor pa mi je v okviru EPK v sklopu Priložnost za vse omogočilo avtorski projekt PER ASPERA AD ASTRA. Nato je prišel klic Marka Naberšnika za film Gozdovi so še vedno zeleni. Nisem se obotavljal, in kot kaže, se tveganje z glavo in odločnostjo izplača. A igralstvo ni edina stvar, ki me veseli. Doslej sem kot gledališki lektor spoznaval dobre in slabe plati igralstva. Ves čas sem bil zraven, včasih kot šepetalec, včasih kot asistent, večinoma kot lektor. Zmeraj sem skušal s pozitivizmom verjeti v vsakega igralca in mu v okviru njegovih sposobnosti in odprtosti svetovati pri kreaciji vloge z govorom. Medtem ne smem izpustiti pomembnega dejstva, da je bila v prvih letih navajanja na proteze košarka na vozičkih tista, ki mi je dvigovala samozavest, sposobnosti in socializacijo. V nekem obdobju sem igral tudi za slovensko reprezentanco košarke na vozičkih in okusil nekaj evropskih prvenstev. Še zdaj rekreativno igram košarko na vozičkih, a veliko več časa namenjam družini in gledališki umetnosti.

Doštudirali ste tudi slovenistiko in delate kot gledališki lektor. Med študijem ste spoznali svojo ženo, s katero imata tri otroke. Pogumna odločitev. Kako se spopadate z vsakodnevnimi, družinskimi obveznostmi?

Da, končal sem tudi študij slovenistike z diplomskim delom iz Partljičeve bridke komedije o agrarnem: Moj ata, socialistični kulak. V času študija sem prav tako postal »ata«, zato je študij nekoliko zastal. Diplomiral sem šele leta 2011. Z ženo sva si od nekdaj želela tri otroke in vedno bolj spoznavava, da ni toliko pomembno, kaj otrokom daš v materialnem smislu, temveč to, kako jih lahko naučiš hoditi po samostojni poti. Pri tem se tudi sam ves čas učiš. Vsak dan znova pa ima prav zaradi otrok in družine nov smisel.

V nekem intervjuju ste dejali, da se vam je v mladosti svet zdel neznansko krivičen. Kako ga občutite zdaj? Katere so tiste krivice oziroma absurdnosti današnje družbe, ki vas najbolj bolijo?

Svet ni zmeraj dober, pa tudi slab ni tako, da bi moral človek obupati. Zakoni so bili zmeraj na strani bogatih, zato ne bi sodil o njih. Vedno je lahko slabše, pa tudi boljše. Kakor si bomo postlali, tako bomo spali. Če se bomo le zmrdovali, bomo postali zoprni drugim in sebi.

In še čisto družbeno vprašanje: kako država Slovenija skrbi za invalide? Kako odprta je naša družba do invalidov?

Merila niso za vse enaka, pa tudi vseh ne moremo metati v en koš. Ne moremo posploševati in ne moremo soditi. Družba je odprta bolj, kot je bila včasih, pa vendar je to odvisno še od marsikaterih drugih okoliščin. Tu mislim na vprašanje humanizma. In v skladu s tem se tolerira drugačne. Saj nismo samo invalidi drugačni

Ste imeli pri zaposlovanju težave?

V gledališču je drugačnost prednost. Toda le, če si prav tako delaven, vesten, vendar dovolj odklopljen, pa še malce ti mora biti vseeno, da se ravnaš po čustvih in nekih čudnih, drugačnih stanjih delovnega procesa ustvarjanja. Kljub temu ima gledališče tako svoje pasti kot tudi svetle plati, kot je to pri vsakem drugem poklicu.

Kako ste znova stopili na svojo poklicno – igralsko pot?

Tega nisem pričakoval. Ponudili so mi priložnost in nisem je zavrnil. Najbrž zato, ker sem bil odprt. Nisem se zaprl vase, toda z odprtostjo tvegaš, da boš tudi ranjen. Nekaj je treba ohraniti zase, da se lahko kam umakneš.

Režiser Marko Naberšnik je poudaril, da ste veliko pripomogli k izoblikovanju lika stotnika Kopetzkega, ki mu granata odtrga nogo. Vam je bilo težko igrati njegovo bolečino in ali ste pri tem podoživljali svojo? Kaj vas je v tem filmu najbolj pretreslo oziroma s katerimi občutki ste se najbolj poistovetili?

Z Markom sva sodelovala že v dijaških letih, zato sem z veseljem sprejel njegovo ponudbo. Sam je že v najinih prvih pripravah na vlogo dejal, da ga zanima moje osebno doživetje hude nesreče, zato sem seveda pri tem skušal upoštevati filmsko ekipo. Med pripravo na vlogo sem bral Vorančevega Doberdoba. Prva polovica romana me je pretresla in pisma vojakov, ki sem jih bral na pobudo režiserja Marka Naberšnika, so v meni vzbudila tiste občutke, ki so resnično grožnja majhnemu človeku. Če še kdaj pride do takšne vojne, bomo žrtve nedolžni ljudje, zato je prav film Gozdovi so še vedno zeleni protivojna drama.

Se v izboru vlog, ki jih igrate, počutite omejenega? Kaj bi si še želeli igrati?

Vsaka vloga bi mi pomenila nov izziv. Včasih me bolj mikata teorija in lektorstvo, zato imam kdaj pa kdaj odmor in se nato z večjim veseljem spet predam kakšnemu liku. Nikakor pa se ne počutim omejenega v vlogah, saj sem pred kratkim v predstavi Michael Kohlhaas v Mestnem gledališču Ptuj nastopil kot vojskovodja, ki mu prav nič ne manjka, razen da je krivičen do glavnega junaka.

Mislite, da je življenje splet naključij, da so nam stvari namenjene ali smo morda mi sami gonilo lastnih življenjskih vzrokov in posledic?

Oba sta na pravi poti: tisti, ki pravi, da mu ne bo uspelo; in tisti, ki pravi, da mu bo uspelo.

Pravite, da ste se v mladosti nekako borili proti svetu; nesreča vas je postavila v boj s samim seboj, zakaj pa se borite sedaj? Za kaj se je pravzaprav sploh vredno boriti?

Za preživetje! Ko imaš enkrat družino in otroke, potem se ne sprašuješ veliko. Poprijel bi za marsikatero delo, samo da bi svojim najbližjim in sebi omogočil dostojno življenje. In to je največji smisel in spoznanje v življenju, vsaj zame.

Veronika Rot, www.rtvslo.si/dostopno