Oglas
Roman Aleksandra Puškina, po katerem je v sedemdesetih letih 19. stoletja opero napisal Peter Iljič Čajkovski – v izvedbi Bolšoj teatra si jo bomo štiri zaporedne večere lahko v sklopu programa Festivala Ljubljana ogledali v Cankarjevem domu -, označuje čas, ko se ruska literarna ustvarjalnost približa vseevropskemu sodobnem romantičnemu toku oziroma tistemu nazorovanju, ki ga zaznamuje tako imenovana „poezija življenja" in ki ga je z izrazom romanticizem v svoji knjigi O Nemčiji (1813) domnevno prva označila ena prvih intelektualk z vidno vlogo v družbi, Madame de Staël. Priklop na romantiko ni edini vidik približevanja v političnem in družbeno-ekonomskem oziru docela zaostalega ruskega carstva razvitejši Srednji in Zahodni Evropi. Napoved skoraj stoletja političnih pretresov, ki so postopoma modernizirali Rusijo, se je namreč zgodila prav v letu, v katerem je začel v nadaljevanjih izhajati Puškinov Jevgenij Onjegin.
Ta napoved je privzela obliko vstaje dekabristov. Akcija skupine, v kateri se je znašel tudi Dostojevski, je bila naperjena zoper zakrneli ruski ancient régime, spodbudila pa so jo spoznanja ruskih oficirjev, ki so med napoleonskimi vojnami v Evropi dojeli razsežnosti krutosti in neracionalnosti ruskega režima. Decembra 1825 so se tem oficirjem v vstaji, naperjeni zoper lagodno življenje ruskih dvorjanov in zoper politični sistem, osnovan na zatiranju in nepremagljivih družbenih razlikah, pridružili tudi nekateri izobraženi plemiči širokega pogleda in drugi razumni možje. Vstaja je propadla, car Nikolaj I. pa je v njej našel še eno spodbudo za večjo tiranijo in strastno borbo zoper vse znake programa približevanja razvitemu Zahodu, za katerega si je prizadeval pokojni car Peter Veliki.Pravoslavje, avtokracija in nacionalnost ... in umetnost
Uradni politični program je postal sosledje treh gesel: „Pravoslavje, avtokracija in nacionalnost," edino polje mogočega svobodnega delovanja pa je postala umetnost. In zares so bila leta po Nikolajevem vzponu na prestol leta, ko je s Puškinom, Gogoljem in Turgenjevim ruska književnost dobila nekaj vrhunskih del in ko je deloval skladatelj Mihail Glinka, čigar delo je močno vplivalo na sodobnike Čajkovskega, na člane velike peterice nosilcev romantičnega nacionalizma v ruski glasbi Modesta Musorgskega, Aleksandra Borodina, Nikolaja Rimskega Korsakova, Cezarja Cuja in Milija Balakireva, leta kulturnega razcveta. Čajkovski se omenjeni peterici nikoli ni pridružil; njegova glasba je bila preveč zahodnjaška, preveč formalna, da bi se lahko ujel s peterico. A o tem več v prispevku o operni predstavi v režiji Dmitrija Černjakova, ki si jo bomo pri nas prvič lahko ogledali danes ob 20.00. Na tem mestu pa sledi še nekaj besed o literarnem delu, ki nam med drugim tudi jasno ponazarja, zakaj je romantiko mogoče razumeti tudi kot uvod v moderno umetnost oziroma v umetnost 20. stoletja.
Ženska moralna in čustvena moč
Posebej zgodnja romantika je rada poudarjala patologijo duše, pogosto demonstrirano v ekshibicionizmu značajev in v prizorih, kot so omedlevice krhkih deklet – mimogrede naj kot zanimivost v zvezi z romantično literaturo omenimo študijo, v kateri je Tomas Mann leta 1924 zapisal, da v angleški literaturi z začetka 19. stoletja junakinje le redko dočakajo svoj 24. rojstni dan, junakinja, starejša od 30 let, pa je nekaj popolnoma nepojmljivega – in pretirane geste v nastopih junakov v javnosti. Še danes velja, da so ruske ženske tiste, ki skupaj in pokonci držijo družino, in tudi v Puškinovem delu Jevgenij Onjegin je ženski lik tisti, ki izpričuje notranjo moč in obenem tudi tisto, kar so romantiki tako cenili na človeku; to sta izvirnost in genij.
Tatjana, dekle, ki se najprej nesrečno zaljubi v zdolgočasenega dandija Onjegina, a se v naslednjih letih izobrazi in pridobi omiko, ki jo naredi za damo visoke družbe, je prava junakinja. Četudi v čustvih za vedno prizadeta, kot to pač mora biti romantični junak, ki je vsak na sebi po malem naslednik Wertherja. Tatjana se namreč po vstopu v družbo kmalu poroči, tedaj pa Onjegin sprevidi, kaj je 'zapravil', ko je zavrnil ljubezensko izpoved najstniške Tatjane. In ko ob koncu besedila Tatjana pred Onjeginom ponavlja besede, s katerimi jo je sicer galantno, a nedvoumno nekoč zavrnil on sam, je kljub zavedanju, da se je odločila za večno zvestobo možu, ki ga ne ljubi, in za odpoved moškemu, ki jo vendar še vedno neustavljivo privlači, moralna zmagovalka in obenem tudi zmagovalka z ozirom na sposobnost krotenja svojih čustev.
Liberalec, vzornik prihodnjih generacij upornikov
Roman v verzih Jevgenij Onjegin, čeprav tematsko kroži okoli za romantične literarne junake težavnega odnosa med fikcijo in resničnim življenjem, se z današnje perspektive kaže tudi kot zanimiva zgodovinska freska oziroma kot niz zgodovinskih prizorov, ki nam razgrinjajo Rusijo v času nastanka besedila. V tem se kaže tudi kritičnost Puškinovega pisanja, ki je bilo naperjeno zoper rusko aristokracijo. Puškin je bil namreč liberalec, in bil je liberalec 'dolgega in globokega pogleda', zaradi česar njegove v literaturi izražene misli tudi z desetletji niso izgubile politične relevantnosti. Puškin, tudi zaradi dela Jevgenij Onjegin, je bil vzornik več generacij ruskih upornikov, tistih, ki so tako kot njegovi sodobniki dekabristi, pri katerih je policija med drugim našla več zgodnjih političnih Puškinovih pesmi, stremeli po napredku in ki jih potrebuje tudi sodobna Rusija. In še marsikatera druga država.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje