Medtem ko se na radiu vrti pesem o Branki Toma Zdravkovića, natakarjeva roka, potetovirana z napisom JLA, na mizo odloži steklenice Jupija. Lokal je ovit v cigaretni dim. Nekateri gostje kadijo filter 57, tisti, ki menijo, da so večji frajerji, kadijo Kent. Tako bi bila videti v trenutku zamrznjena slika lokala v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja. Lahko bi nastala v Ljubljani ali Čačku.

Danes je slika seveda povsem drugačna. Edina stvar, ki bi jo bilo mogoče videti, je stara tetovaža. Pa vendar, del takšnega vzdušja je vseeno mogoče začutiti v muzeju v ljubljanskem Šentvidu. O njem sta pisala The New York Times in londonski Herald Tribune, ne pa tudi slovenski časopisi. V kolekciji zbiratelja Boštjana Trohe lahko vsak dobi svojo steklenico infuzije starih časov.

Muzej nostalgije

Muzej z uradnim nazivom Muzej polpretekle zgodovine je s svojo edinstveno razstavo eksponatov nekakšen časovni stroj, ki obiskovalca v trenutku ponese v obdobje mladosti naših mam, očetov, babic in dedkov. V njem si lahko ogledate prvo Petrolovo bencinsko črpalko z obcestno reklamno tablo, ki ponazarja, koliko kilometrov je do naslednje bencinske črpalke, edino v Sloveniji ohranjeno trgovino z mešanim blagom, ki je obratovala konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, pa tudi približno 4.000 predmetov iz dragocene zbirke zbiratelja Boštjana Trohe. "Vsak predmet ima svojo zgodbo" pravi Troha, ki se je precej zgodaj začel ukvarjati s tem dragim konjičkom.

Najprej je bil hladilnik
"Navdušenje se je začelo s prvim babičinim hladilnikom iz 50. let. To je bila moja prva starina in je začela razvijati mojo zbirateljsko strast. Hladilnik je še vedno v mojem muzeju," pravi Troha in dodaja, da ima zanj poleg hladilnika največjo vrednost džuboks, ki ga je našel v bližini italijanske meje. "To je tako, kot bi zadel na lotu," opiše Troha.

Brez posluha kulturnih veljakov
Izvirno ohranjena trgovina, pa tudi zbirka avtomobilov, skuterjev, igrač, otroških vozičkov, tehnike in športne opreme iz prejšnjega stoletja, ni odprta za širšo javnost. "Muzej je nastal iz potrebe, da se ti predmeti končno zložijo na pravo mesto ter da dobijo enotno podobo in se pokažejo širši javnosti na ogled. Muzej še ni odprt za širšo javnost, saj za to ni posluha pri različnih kulturnih veljakih na Mestni občini Ljubljana in Zavodu za turizem. Za redno obratovanje muzeja je potrebna podpora Mestne občine Ljubljana in Zavoda za turizem. Poslali smo veliko prošenj, a za muzej ni bilo zanimanja," pravi Troha.

Svetišče nostalgije
Medtem ko Mestna občina Ljubljana ne kaže nikakršnega zanimanja, so redki obiskovalci nad razstavljenimi eksponati navdušeni. "Tukaj je bil na primer moj prijatelj Saša Lošić, pevec in ustanovitelj Plavega orkestra, in ni mogel verjeti, da kaj takega obstaja. Zbirko je doživel kot malo svetišče nostalgije," pravi Troha.

Ekskluzivna zbirka znamk, ki jih ni več
V muzeju je dragocena zbirka blagovnih znamk, ki so zaznamovale tako slovenski kot tudi trg nekdanje Jugoslavije. V njej najdemo znamke, kot so Cockta, Šumi, Kolinska, Zlatorog, Union, Kraš, Bizjak, Nivea in Ilirija. Toda zbirka za zdaj še ni vzbudila zanimanja marketinške javnosti.

Navdušeni šolarji in upokojenci
Edini redni obiskovalci muzeja so tako upokojenci in otroci iz vrtcev in osnovnih šol, ki pa nad videnim ne skrivajo veselja. "Za upokojence imajo predmeti dodaten čustveni naboj, velikokrat vidimo tudi kakšno solzo nostalgije. Drugače gre za enega najbolj obiskanih muzejev med šolami. Zelo dobro reagirajo otroci, ko osebno zaznavajo, otipavajo in občutijo predmete in s tem spoznavajo razliko med nekoč in danes," razlaga Troha.

Nostalgija brez politike
Troha za konec pravi, da si ne želi, da se njegov muzej v Šentvidu povezuje s pojmom jugonostalgija ali s Titom. "Mi se distanciramo od kakršne koli jugonostalgije, zato smo dali muzeju takšno ime. Rdeča nit razstave je Bilo je nekoč. Ne iščemo in razstavi ne dajemo simbolnega pomena, politika tukaj nima prostora. Zanima nas čista nostalgija z vonjem po naftalinu," pravi Troha.

Zanimanje tujih in ne domačih občil
Zbirka, ki je izzvala zanimanje tujih medijev, kot so New York Times in Herald Tribune, ampak presenetljivo ne tudi slovenskih, večinoma sameva. Kot pravi njen lastnik, ki je velik ljubitelj starin, ga to ne bo ustavilo, da svojega precej dragega konjička ne bo negoval še naprej. Vseeno si želi verjeti, da bo muzej zaradi svoje zanimivosti našel pot do širše javnosti.