Če bi vse gradivo, ki ga hrani mariborski pokrajinski arhiv, zložili v vrsto, bi bila njegova dolžina kar 17 tekočih kilometrov in bi segala od središča Maribora pa vse do mejnega prehoda z Avstrijo pri Šentilju.

"Pokrajinski arhiv Maribor je dejansko drugi največji regionalni arhiv v Sloveniji in pokriva območje od Koroške pa vse do Prekmurja," je za Televizijo Slovenija povedala direktorica arhiva Nina Gostenčnik. "Hranimo različno gradivo od 13. stoletja, pa vse do včeraj."

Lani je minilo 90 let, odkar v Pokrajinskem arhivu Maribor zbirajo in hranijo arhivsko gradivo, ki obsega fotografije, zapise in druge listine pomembnih posameznikov, plemiških družin in samostanov. Najstarejša listina, odpis dolgov judovskega "bankirja", napisana v hebrejščini, izvira iz leta 1246.

Sorodno listino iz arhiva, odpisnico dolgov premožnega Mariborčana iz leta 1325, "je zapečatil mariborski židovski sodnik". "Dejansko gre za to, da je Žid Shalam iz Gorice, ki je živel v Mariboru, samo potrdil, da mu je en drugi gospod povrnil ves dolg," je njeno naravo pojasnila Gostenčnik.

Na pogled je najbolj zanimiva največja in najdebelejša knjiga, knjiga dajatev. Dolga je približno 50 centimetrov, široka pa več kot 20. "To je štiftni register gospoščine iz Negove, kot sem rekla, je iz 18. oziroma 19. stoletja. Tukaj so zapisovali vse dajatve, ki so jih podložniki morali plačati zemljiškemu gospodu, in vsi ti podatki so pomembni za raziskovalce, ki raziskujejo tedanje obdobje, na primer s perspektive kmetijskih proizvodov."

Pravila ceha mariborskih mlinarjev iz leta 1624 so opremljena z ogromnim pečatom. "Notri so zapisana vsa pravila, po katerih je deloval mlinarski ceh v Mariboru. Tu ni bilo tako, da bi si lahko izmišljevali cene, torej vse je bilo zapisano v pravilih."

Arhiv hrani tudi veliko starih fotografij, razglednic, pisem, pa tudi osebne arhive znanih oseb. Žal o enem največjih Mariborčanov, generalu Maistru, ni veliko dokumentacije. "Je pa res, imamo pa tudi fond Franca Krambergerja, ki pa je sicer zaprt in ni odprt za javnost. Lastniki se o tem sami odločajo oziroma tisti, ki predajajo gradivo, odločijo, kako dolgo naj bo zaprto."

Arhivski dokumenti so javnosti načeloma na voljo takoj, ko jih arhiv prevzame in obdela, razen če vsebujejo osebne podatke. Zakon o arhiviranju namreč določa, da lahko osebni podatki postanejo javni šele po 75 letih od nastanka dokumenta oziroma deset let po smrti človeka.