Klemen Dvornik slovi kot izjemno produktiven režiser, ki deluje na številnih področjih in v številnih medijih, zato je malce presenetljivo, da je šele Kruha in iger njegov celovečerni prvenec. Zgodbo je postavil v leto 1987, ko pošlje povprečno, delavsko družino iz (Titovega) Velenja v Ljubljano na snemanje družinskega kviza.

Zgodba ne govori toliko o samem dogodku ...
A nastop Novakovih v oddaji Vrteča sreča je drugotnega pomena, v središču filma je namreč postavljena njihova pot v prestolnico in zakulisje samega snemanja oddaje. V tem se skriva tudi črna pika filma, saj se za posamezne dogodke zdi, kot da so v film nametani a) povsem naključno, b) z namenom, da "kurijo" filmski čas, c) z željo povedati čim več o junakih, a ne sodijo v strukturo filma.

... ampak analizira takratni čas
Seveda je občutek malce drugačen, če na Kruha in iger pogledamo iz perspektive analize družbenega stanja. Delavska raja je bila konec 90-ih let v nezavidljivem položaju. Finančni položaj ni bil rožnat, oče Josip (Peter Musevski) vse dneve gara v težkih razmerah, mama Jelka (Saša Pavček) sanjari o nastopu v televizijski oddaji, sin Simon (Jurij Drevenšek) razmišlja o zlaganosti sveta, televizijski voditelj Jos Bauer (Jonas Žnidaršič) bahavo "jaha" na svoji slavi ... Družbeni kontekst pa razkriva še kapitalizem, ki prihaja s počasnimi koraki in posamezniku omogoča dodatni zaslužek.

Kolo sreče (in sanj) se stalno vrti
In najlepši del filma je spoznanje, da človek v krizi potrebuje nekaj zabave, nekaj kruha in iger, da za hip pozabi na svoje težave. Televizija je zadnja desetletja tisti medij, ki z največjo žlico v domove prinaša tako zabavo kot podobo (ali bolje rečeno iluzijo) sanj. Čas ni več pomemben. Pa niti imena zvezd niso več pomembna. Vse je instant zabava, ki kot kolo sreče, ki se stalno vrti, menja svoje junake, gledalci pred televizorji pa to spremljajo in sanjajo kolektivne sanje.

2012 = 1987 + družbeni problemi
Je četrt stoletja kasneje stvar kaj drugačna? Kvize so zamenjali resničnostni šovi, ki množicam predstavljajo sanje, peščica se na teh oddajah res pojavi in s svojimi dejanji odmeva v številnih časnikih in debatnih forumih. A še prej, kot se na njih pojavijo, iz spomina tudi izginejo, izpraznjena mesta pa zasedejo novi "junaki" ... Kolo sreče se stalno vrti, sanje pa ostajajo. Kot družbeni problemi. In teh je danes še več, kot jih je bilo leta 1987 ... Torej potrebujemo še več kruha in iger?

Poleg vedno aktualnega sporočila velja pohvaliti še dva elementa: scenografijo, ki je avtentično obudila čas na bližnjo preteklost in igro, ki je dobro poudarila (morda na nekaterih mestih celo preveč potencirala) notranjost junakov. Saša Pavček je tako gospodinja, ki hrepeni; Peter Musevski še enkrat prepričljivo prikaže "tihega in ubogljivega povprečneža" iz srednjega razreda; Jonas Žnidaršič pa upodobi tisto, kar uspešno prodaja že leta.

Ocena: +3, piše: Slavko Jerič