Cel film o tožbi, katere izid že vnaprej poznamo: "mit o kreaciji" Facebooka, pa naj bo sam pojav še tako obsceno vseprisoten, v teoriji ne zveni kot nekaj, kar bi bilo treba res za vsako ceno ekranizirati. A najbrž lahko samo David Fincher in Aaron Sorkin iz zgodbe, v kateri so junaki (in to vsi po vrsti nesimpatični) večino časa posajeni pred računalnikom ali v sejno sobo z odvetniki, naredita križanca med napetim trilerjem in tragedijo malodane starogrških razsežnosti.

Sicer pa se Socialno omrežje tako ali tako ne ukvarja toliko z naravo Facebooka, tega novega vzporednega sveta, ali iluzijo človeške bližine in povezanosti, ki jo ustvarja, ampak predvsem z njegovim "očetom" (in najbolj prototipskim uporabnikom), Markom Zuckerbergom - oziroma z gnanim, briljantnim, arogantnim, socialno neprilagojenim Zuckerbergom, kakršnega je v svoji knjigi The Accidental Billionaires naslikal Ben Mezrich.

Piše se leto 2003 in Marka, študenta drugega letnika na Harvardu, bo punca vsak hip dala na čevelj. Že mogoče, da je računalniški genij, a iz enega samega pogovora z Erico (Rooney Mara) je jasno, da je, ko gre za razmerja, popoln butec. Isti fant, ki je tako globoko zagrenjen in negotov, ker ga najelitnejši harvardski klubi ne spustijo v svoje vrste, je obenem nadut arogantnež, ki gleda zviška na svojo punco, ki hodi "šele" na drugo najboljšo šolo in so ji všeč, strah in groza, tipi, ki trenirajo veslanje. "Najbrž boš še zelo uspešen računalničar in celo življenje boš mislil, da te ženske ne marajo zato, ker si piflar," mu v zdaj že antologijskem uvodnem prizoru zabrusi naveličana Erica. "Rada bi ti povedala, in to res iz dna srca, da to ne bo res. Ne bodo te marale, ker si rit."

Sveže samski Zuckerberg besno odkoraka v svoj študentski dom in naredi, kar se za računalniškega piflarja spodobi: Erico razcefra na svojem blogu, in ko se to ne izkaže dovolj katarzično, postavi še Facemash, spletno stran, na kateri lahko študentje na podlagi fotografij, ukradenih iz baze podatkov Harvarda, glasujejo za najbolj "hude" sošolke. Preprosta domislica je tako uspešna, da se univerzi zaradi navala klikov v nekaj urah sesuje strežnik, Zuckerberga pa (poleg razjarjenih feministk) opazita tudi dvojčka Cameron in Tyler Winklevoss (Armie Hammer), zvezdi univerzitetne veslaške (heh) ekipe, in Divya Narendra (Max Minghella), ki se poigravajo z idejo za "elitno" spletno stran, s pomočjo katere bi se harvardski študentje lahko povezovali med seboj. Mark, ki ga najamejo za postavitev strani, v zamisli vidi zametek nečesa velikega, a sklene idejo raje razviti s svojim (edinim) prijateljem, Eduardom Saverinom (Andrew Garfield), ki ima edini od njiju sploh dovolj denarja za zagon česa takega.

In drugo je, kot pravijo, zgodovina. Kot Zuckerbergov mentor pozneje v igro stopi še mefistofelovski, rahlo sluzavi in paranoični Sean Parker (Justin Timberlake), zloglasni izumitelj Napsterja, ki se hoče v prvi vrsti maščevati industriji, ki ga je z množično tožbo enkrat že izrinila iz igre. Oh, in seveda mastno zaslužiti: "Vesta, kaj je bolj kul kot milijon dolarjev? Milijarda dolarjev." V Fincherjevi različici zgodbe Facebook, če se ne bi k projektu s svojo neusmiljeno kapitalistično etiko prislinil Parker, ne bi nikoli zares presegel dometa meduniverzitetne mreže. Zuckerberg je namreč, pa naj bo še taka "rit", tudi idealist: ne ženejo ga niti pohlep niti želja po slavi ali (zgolj) maščevalnost do Erice - fant bi rad samo končno enkrat spadal v tisti zmuzljivi krog "kul otrok", v katerega ga niso nikoli spustili. Pa čeprav ga mora ustanoviti sam.

V varnih Fincherjevih rokah
In čeprav je film od začetnega prizora dalje natrpan z inteligentnimi, hitrimi, skoraj nadležno spoliranimi dialogi, po katerih je pisanje Aarona Sorkina prepoznavno na prvi pogled (Zadnji dobri možje, Zahodno krilo, Studio 60 na Sunset Stripu), Socialno omrežje še bolj očara s svojo tehnično dovršenostjo. Pridušena svetloba, mojstrsko kadriranje, neusmiljen tempo, tesnobna elektronska glasbena podlaga (delo Trenta Reznorja in Atticusa Rossa) in učinkovita montaža so (vsaj) na ravni Fincherjevih nespornih mojstrovin Se7em in Klub golih pesti, če ne na trenutke celo boljši. Vse skupaj je napeto še celo takrat, ko operirajo samo s pravniškimi, finančnimi ali programerskimi termini. Zgodba o tem, kako je Zuckerberg s sodelavci postavil na noge Facebook, se gladko prepleta s časovnimi preskoki k zaslišanjem okrog dveh tožb, zaradi katerih se mora milijarder soočiti z vsemi, ki jih je na svoji poti proti vrhu prinesel okrog. Če jih sploh je - film nam z dokončnim odgovorom na vprašanje, ali je Zuckerberg tragično osamljen junak ali diaboličen zlikovec, namreč ne postreže. Najbrž zato, ker je resnica nekje vmes.

Naslednja igralska generacija velikih?
Jesse Eisenberg, ki se mu zdaj ni več treba bati, da ga nihče zares ne loči od Michaela Cere in da bo do smrti dobival samo vloge prikupnih zgub (Adventureland), pod Zuckerbergovo fasado skoraj patološke hladnosti nakaže ravno dovolj ranljivosti, da se ti protagonist ne more zares priskutiti. Andrewu Garfieldu gre prav tako velik del zaslug, da Saverin ne deluje kot reakcionaren slabič, ampak kot sicer naiven, a izrazito moralen junak, čigar edina napaka je bila, da preprosto ni bil dovolj ambiciozen. Tudi Timberlake, ki se v svoji vlogi polizane ptice roparice očitno zabava, za njima ne zaostaja kaj dosti.

Junak našega časa
Čeprav (pravi) Zuckerberg nad Fincherjevim filmom razumljivo ni pretirano navdušen, Socialno omrežje ni samo obsodba posameznika - sklepni prizori protagonistu celo dajejo patos žalostne plemenitosti - ampak cele generacije, ki na prestolu takega antijunaka očitno potrebuje.

Ocena: 5, piše Ana Jurc