15 let je minilo od temačne klasike z Johnom Travolto, s Samuelom L. Jacksonom in z Umo Thurman in še dve leti dlje od Tarantinovega prvenca Stekli psi, ki so ga uvrstili v sam vrh nove generacije Hollywooda. Jackie Brown (1997) je bila toplo, če ne ravno navdušujoče sprejeta. Franšiza Ubila bom Billa (2003, 2004) je malce bolj polarizirala filmske kritike, a potešila Tarantinofile. Nato pa se je zdelo, da se je danes 46-letni režiser, scenarist, producent in občasni igralec – izpel. Iz ustvarjalne krize se je skušal izkopavati s hommagei njemu tako ljubih filmov B-produkcije. Death Proof/Grindhouse (2007) je bil klasični primer Tarantinovega pregorenja v želji 'vsiliti' občinstvu svojo bizarno obsesijo s 'filmi, ki so tako slabi, da so že dobri'.

"Težava njegovih filmov je, da je Tarantino - režiser preveč zaljubljen v Tarantina - scenarista," je zapisal neki ameriški filmski kritik. Morda, a ta ljubezen se zdi v tisti peščici izdelkov, kjer briljira, utemeljena. Če je v čem Tarantino mojster, je to pač v pisanju iskrivih, provokativnih, duhovitih in predvsem – zelo izvirnih scenarijev. Pri Death Proof/Grindhouse se je ta dragoceni dar izgubil s tem, ko je v želji, da bi izpadlo pristno tretjerazredno, Tarantino postavil njemu nedoraslo igralsko zasedbo. Pri Neslavnih barabah te napake ni ponovil in prav vrhunska zasedba, v kateri Brada Pitta v svoji morda najbolj zabavni vlogi do zdaj zasenči avstrijski igralec Christoph Waltz, je tista, ki film povzdigne v sodobno mojstrovino, Tarantinovo Mono Lizo, če smo malce poetični.

Napovedniki (trailerji) Neslavnim barabam pravzaprav naredijo krivico, saj so prepričali le malokoga. Odlomki dialogov, bombastični vzkliki, karikirani nacisti in brkati Pitt z naglasom južnjaškega 'kmetavzarja' izpadejo v kontekstu celotnega filma precej bolj umestni in smiselni. Tudi glede na osnovno zgodbo ni mogoče slutiti, da gre za izredno izviren izdelek: Francija med 2. svetovno vojno. Nemški nacisti sejejo strah in trepet in mrzlično iščejo vse Jude v državi. Tajna skupina judovsko-ameriških vojakov pod vodstvom Brada Pitta, znanih kot Barabe (The Basterds), si zada nalogo, da naciste enega po enega ubije – sekira jim pade v med, ko se vodja nacistične propagande Joseph Goebbels odloči imeti galapremiero svojega zadnjega filma v majhnem kinematografu v Parizu, na premieri pa bo celoten vrh tretjega rajha – vključno s Hitlerjem.

Kar sledi, je dveinpolurni ep, ki pa mine, kot bi trenil – izvrstna montaža, iskrivi dialogi, prepotencirani, a na smrt smešni liki in intenzivni prizori so tisti, ki gledalce držijo na sedežih, ne da bi bilo treba enkrat samkrat pogledati na uro. In čar filma se skriva v detajlih – nezmotljivo Tarantinovskih: kako narediti ubijanje, eksplozije in kri 'fotogenične', je režiser vedno obvladal. A pri Barabah se zdi, da je dosegel novo stopnjo estetike. "Vaja dela mojstra," pravi Pittov lik, ko vrezuje svastike na čela nacističnih vojakov, medtem ko jih preostale 'Barabe' skalpirajo.

Morda najboljša sekvenca v filmu je tista, ko si Melanie Laurent nanaša ličilo (bojne barve), preden namerava razstreliti svoj kino – ob zvočni kulisi David Bowiejeve Cat People. Glasba – z morriconejevsko kitaro na čelu – je izvrstna. Tudi tega smo pri Tarantinu že vajeni.

Zgodba zase so liki, ki jih poznavalci že zdaj – le nekaj dni po svetovnih premierah – uvrščajo na sezname najboljših v filmski zgodovini, no ali pa vsaj tisti od Tarantina. Če imamo ob Pittu v romantičnih ali dramatičnih vlogah še vedno zadržke, pa se zdi zvezdnik rojen za bolj komične vloge. In v poveljniku Aldu Rainesu je utelesil vse južnjaške stereotipe, ki jih dobimo "zapakirane" v privlačen paket napol zaostalih obraznih grimas, zavijajočega poudarjanja zlogov in odličnega "tajminga" za komiko.

A tisto, kar Barabe postavlja v popolnoma svoj razred, je avtentičnost jezika. Tarantino ni hotel, da nemške vojake ali francoska dekleta igrajo Američani z neko neprepričljivo popačeno angleščino. Zato precejšen del filma poteka v nemščini in francoščini. Mlada Melanie Laurent je prijetno presenečenje iz Francije, Diane Kruger je utelešenje nemške starlete iz 40. let Bridget von Hammersmark, nemški zvezdnik Til Schweiger tu končno izpolni ves svoj potencial kot nemški disident z nakopičeno jezo, Daniel Brühl je izvrsten v vlogi vojnega heroja, ki pa nima sreče pri do njega ravnodušni francoski Judinji. Vendar nihče ne seže do pet Christophu Waltzu, ki v vlogi nacističnega poročnika Hansa Lande, 'Lovca na Jude', osupne s svojo epsko predstavo, v kateri združuje genialnost in očarljivost s čisto blaznostjo. Več kot zaslužena palma za igro v Cannesu.