Vojna z vsemi krutimi in nevidnimi posledicami je sestavni del Tanovićevega opusa. Vso absurdnost vojne norije je odlično povzel v komični vojni drami Nikogaršnja zemlja, kjer je blestel Branko Djurić. V naslednjem projektu se je vrgel v delo poljskega mojstra Krzysztofa Kiešlowskega, ki je imel ob "Treh barvah" v mislih že naslednjo trilogijo, ki je slonela na Dantejevih plečih - Božanski komediji in treh njenih svetovih (raj, vice, pekel).

Vžigalica: Triaža kot simbolne Vice
Kiešlowski je do smrti leta 1996 dokončal le scenarij za Raj, ki ga je šest let pozneje na platna spravil Nemec Tom Tykwer. Preostala scenarija je dokončal Krysztof Piesiewicz, ko sta prišla v Tanovićeve roke, je ta sprva želel režirati Vice, ki govorijo o vojnem fotografu, ki umre v Bosni. Na koncu se je leta 2005 odločil za Pekel, zgodbo o treh pariških sestrah. Ko je pozneje naletel na roman Scotta Andersona Triaža, je hitro zgrabil projekt, za katerega se je nato izkazalo, da je sila podoben tonu Vic (ki sicer nikoli niso ugledale filmskih platen).

In medias res: usodna vojna v Kurdistanu
Mark Walsh (Colin Farrell) je vojni fotograf, ki skupaj s prijateljem in sodelavcem Davidom (Jamie Sives) na bliskavico pritiska v Kurdistanu, kjer si bolj kot vrnitve domov želi dobrih fotografij. Ko se vrne v objem Eleni (Paz Vega), nikakor ne zna razložiti, kaj se je zgodilo z Davidom. Njegovo vrnitev nestrpno pričakuje žena Diane (Kelly Reilly), ki je tik pred porodom. Mark se psihično vse bolj sesuva in zapira vase. Elena ga skuša na noge spraviti s pomočjo dedka Joaquina (Christopher Lee), upokojenega psihoterapevta, ki se ne more ločiti sumljivega pečata, ki si ga je pridobil v času Francove vladavine.

Ideja 1: ko človek stopi v "čevlje Boga"
Najboljši del Triaže so številne ideje, ki kar vrejo iz filma. V uvodnih minutah tako spoznamo doktorja Talzanija (Djurić), ki z belimi in modrimi trakovi v "psevdobolnišnici" (luknji v zemlji sredi ničesar) opravlja kruto triažo - modri trak na prsih bolnika namreč pomeni, da se doktorju ne zdi vredno, da bi ga zdravil. Njegovi vzroki so sila različni: od etičnih ("Zakaj bi se bolnik mučil v neznosnih bolečinah, ko bo čez dva dni tako ali tako umrl") do pragmatičnih ("Lahko bi se potrudil in ga pozdravil, a s fronte prihaja preveč ranjenih, ki bodo hitreje ozdraveli"). Prevzeti odgovornost in stopiti v "čevlje Boga", je neverjetna, na neki način nepredstavljiva, zagotovo pa človeka (zdravnika!) še kako zaznamuje in ga okrepi s cinizmom, ki nastopa v vlogi obrambnega mehanizma.

Ideja 2: kakšen motiv imajo vojni fotografi?
Druga ideja izhaja iz že prej omenjene Platonove misli. Kdor koli je (s kakršno koli vlogo že) vpleten v vojno, ga ta zaznamuje do konca življenja. Po navadi je največ govora o "sejalcih" nasilja (vojska) in tistih, ki so ga deležni (civilisti). Kronisti (novinarji, fotografi) so redkeje izpostavljeni, a prav gotovo tudi sami ne morejo mimo negativnih posledic, ki se nevidno vpijejo v pore človekove duševnosti in temne poganjke kalijo še leta in leta. Če na vojne razmere pogledam skozi "prizmo svobodne odločitve", pa je najtežje razumeti prav fotografe (vsaj takšne, ki jih predstavlja Farrellov lik). Vojaki "le" izpolnjujejo ukaze, civilisti prav gotovo ne želijo biti žrtve, fotografi (ponavljam - tisti, ki jih predstavlja Farrell) pa kar naenkrat postanejo "vojni dobičkarji" - njihova motivacija je čim boljša fotografija, na kateri so čim bolj pretresljivi prizori (in ne usoda ljudi na fotografiji).

Za/proti: prehiter razplet
Prav zato je razumljivo, da se Mark prej ali slej zlomi. Če se je v preteklosti trudil ohranjati videz nevpletenega očividca, ki ga krute usode in številna trupla ne ganejo, ja jasno, da se bi nekoč vendarle zlomil. Žal pa s tem do zloma pride tudi v sami naraciji, ki jo prinese umik s fronte. Najočitnejšo napako pa prinese odnos s psihoterapevtom, saj se vse zgodi (pre)hitro. To velja predvsem za odnos Mark - Joaquin, ki v resnici terja veliko več časa. V knjigi se junaki v resnici preselijo v Španijo, Joaquinovo domovino - s tem se razvija tudi psihoterapevtov lik, česar v filmu žal ni opaziti, saj tu nastopa le kot figura, ki je potrebna za Markov razvoj.

Pod črto: soliden, a ne nadpovprečen film
Filmska Triaža žal deluje preveč po principu hitre prehrane - vsak problem se pač lahko hitro reši. Vsekakor velja pohvaliti, da se je Triaža sploh pojavlila v rednem slovenskem sporedu (kjer je vse preveč filmov, ki se sploh ne "trudijo"), a ne gre spregledati občutka, da so se ustvarjalci projekta lotili preveč površinsko. Nastavki, ki jih Tanović zgradi v prve pol ure, se pod težo nadaljevanja hitro porušijo.