Če sta mi otroštvo s svojimi filmi zaznamovala George Lucas in Steven Spielberg, je pomembno vlogo v moji mladosti igral Gene Roddenberry, kreator in idejni vodja Zvezdnih stez. Vojno zvezd sem prvič videl že v mali šoli. To je starostno idealna vstopna točka za filmsko serijo, ki je v svojem bistvu skupek moderno predstavljenih brezčasnih mitoloških pripovedi, ki se gledalca dotaknejo na najgloblji primarni čustveni ravni. Zvezdne steze, ki gledalca nagovarjajo s sociološko-tehnološkega stališča skozi dogajanje v daljni prihodnosti, ko bo človek osvojil tehnologijo za potovanje po vesolju, kot so to storili pomorščaki petnajstega stoletja, pa sem prvič videl sredi osnovne šole. Šlo je za prvi film iz leta 1979, ki so ga predvajali na TV Ljubljana.

Za istoimensko serijo (1966-1969) sem sicer slišal, vendar sem imel priložnost videti nekaj epizod šele petnajst let pozneje. Kmalu za tem so v ZDA začeli predvajati novo TV-nanizanko Naslednja generacija (The Next Generation, 1987-1994), ki je v naše kraje prišla z nekajletno zamudo preko hrvaške televizije. Serijo sem zaradi nove igralske zasedbe sprejel z zvrhano mero dvoma. Ob koncu prve sezone pa so se mi prikupili in hitro zasedli prvo mesto v svetu Zvezdnih stez. Sledile so še tri nanizanke: Deep Space Nine (1993-1999), Voyager (1995-2001) in Enterprise (2001-2005). Kakovost je žal padala z vsako naslednjo, vendar moram poudariti, da so vse nanizanke Zvezdnih stez produkcijsko še vedno med najkakovostnejšimi ZF-serijami. Leta 1974 so posneli tudi istoimensko animirano serijo. Zvezdne steze so pri mnogih ljubiteljih Vojne zvezd zapolnile vrzel, ki je nastala med letoma 1983 in 1999 (med prvotno in novo trilogijo) in vsaj meni odstirala nova pomembna vzgojno-izobraževalna obzorja v pogledih in načinu razmišljanja o vesolju, družbi, rasizmu, revščini, nestrpnosti in vojni.

Deset + ena
Zvezdne steze se lahko ob trideseti obletnici prvega filma pohvalijo z enajstimi celovečernimi filmi. Od tega je v prvih šestih nastopila izvirna zasedba (William Shatner, Leonard Nimoy, DeForest Kelley, James Doohan, Walter Koenig, Nichelle Nichols in George Takei). V sedmem (kjer se za lažji prehod pojavijo Shatner, Doohan in Koeing) se je predstavila ekipa Naslednje generacije (Patrick Stewart, Jonathan Frakes, Brent Spiner, LeVar Burton, Michael Dorn, Gates McFadden in Marina Sirtis), ki je do leta 2002 posnela še tri filme. Vseh deset je kronoloških, letošnji (s popolnoma svežo ekipo) pa se časovno dogaja pred vsemi dosedanjimi in za nanizanko Enterprise.

Podobno, kot sta v sedmem filmu Nove generacije (1994) združila moči stari in novi kapitan ladje Enterprise, v Zvezdnih stezah (2009) s pomočjo časovne zanke združita moči novi in stari Spock (Nimoy). S tem je ustvarjena neposredna povezava med prvotno in moderno izvedbo oziroma med prvotnimi ljubitelji in njihovimi vnuki.

Vzporednice med dvema največjima ZF-franšizama
Z najnovejšim filmom Zvezdnih stez se porajajo primerjave z Vojno zvezd, ki ima na filmski ravni krajšo, vendar kakovostnejšo in na splošno bolj priljubljeno zgodovino. Po drugi strani pa je treba priznati, da vse, kar je bilo posneto za TV pod imenom Vojna zvezd, z izjemo najnovejše animirane serije The Clone Wars, ni vredno omembe.

Zvezdne steze: film (Star Trek: The Motion Picture, 1979) je nastal kot metafizični odgovor na lahkotnejšo Vojno zvezd in na podlagi scenarija za novo nanizanko, ki je zaživela šele osem let pozneje v podobi Naslednje generacije. In če se je prvi film v mnogih pogledih, kot je dinamika vesoljskih prizorov in verjetna prihodnost, spogledoval s Kubrickovo 2001: Odisejo v Vesolju (1968), se Abramsova reinkarnacija več kot očitno spogleduje z Lucasovo Vojno zvezd. Prizor na ledenem planetu se jasno poklanja uvodnemu prizoru filma Imperij vrača udarec (1980).

Ponovni zagon
Resnici na ljubo se je s predčasnim koncem nanizanke Enterprise in finančno najslabše sprejetim desetim filmom Nemesis (2002) franšiza precej izpela. Ponovni moderni zagon v slogu Bonda in Batmana je bila verjetno najboljša možnost Zvezdnim stezam vdahniti novo upanje in podaljšati življenje vsaj za nekaj filmov. Medtem sta namreč na malih zaslonov prestol priljubljenih ZF-nadaljevank zasedli Stargate in Galactica.

Producent in režiser J. J. Abrams, ki je zaslovel z nadaljevankami Alias, Lost in Fringe, se je prvič poskusil v režiji celovečernega filma z Misijo: Nemogoče III. Zvezdne steze so njegov drugi celovečerni film, ki ga je sprva le produciral, na režijski stolček pa je sedel šele po tem, ko je prebral končno različico scenarija. Njegov dinamični režiserski pristop se lepo prilega tej novi zasedbi in zasnovi.

Od vsega me je najbolj skrbela igralska zasedba, ki pa se je izkazala za zelo posrečeno izbrano, saj so se vsi po vrsti bolj ali manj vživeli v svoje vloge. Vihravi Kirk (Chris Pine), stoični Spock (Zachary Quinto), godrnjavi McCoy (Karl Urban), zabavni Scott (Simon Pegg), spogledljiva Uhura (Zoe Saldana), taktični Sulu (John Cho) in bistroumni Čehov (Anton Jelcin). Zlasti Pine je vlogo Kirka, ki na katerem sloni večji del filma, odigral z izvrstno mero nonšalanse. Nekoliko manj prepričljiv, vendar še vedno odličen je Quinto, ki je že v nadaljevanki Heores dokazal sposobnost uprizarjanja potlačenih čustev skozi pogled in rahle nianse obrazne mimike.

Dosežek, da liki delujejo avtentično in obenem sveže (v svojem bistvu ostajajo zvesti izvirnikom, ne da bi jih slepo posnemali), je pripisati tudi scenaristoma Robertu Orciju in Alexu Kurtzmanu. Ne glede na to, da vemo, kje liki končajo, je dogajanje po zaslugi scenarija in Abramsa še vedno vznemirljivo. Ob tem je treba priznati, da sama zgodba o zlikovcu Neru (Eric Bana), ki s pomočjo časovne zanke kuje maščevanje, ne odstopa od večine preostalih filmov iz serije. Ne glede na to, pa je scenaristoma uspelo obvezno uvajanje novih likov učinkovito vplesti v zgodbo, ki se pomudi pri posameznikih le toliko, kot je nujno potrebno.

Tehnično film ne zaostaja za Vojno zvezd in podobnimi vesoljskimi spektakli. Za odlične zvočne učinke je poskrbel Ben Burtt (Vojna zvezd 1-6, E. T., Indiana Jones 1-4, Wall-E). Vizualni učinki podjetja ILM se prepričljivo zlijejo z dogajanjem in gledalca ne potegnejo iz zgodbe. Nevsiljiva orkestralna glasbena podlaga Michaela Giacchina (Lost, Alias, Misija: Nemogoče III) v duhu predhodnika Jerrya Goldsmitha subtilno podčrta epsko širino, pri čemer izvorno melodijo prihrani za odjavno špico.

Film je poln drobnih referenc na serijo (naj omenim le pomen rdečega skafandra), ki pa ne izstopajo in nepoznavalcev ne motijo. Osebno me je Nerova tragična zgodba spomnila na zgodbo Annoraxa (Kurtwood Smith) iz dvojne epizode "Year of Hell" četrte sezone serije Voyager.

Kot dolgoletni privrženec Zvezdnih stez sem se v kino napotil z optimistično skepso. Prav odleglo mi je, ko sem ugotovil, da sem se mu zlahka prepustil in užival v adrenalinski vesoljski pustolovščini. Zvezdne steze so torej dober, a ne odličen film. V retrospektivi me je šele naslednji dan najbolj zmotilo, da zgodbi manjka globine in sporočila, tako značilnih za nanizanke in starejše filme. Upam, da se popravnega izpita na tem področju lahko nadejamo v nadaljevanju, ki je že napovedano za leto 2011. Ne glede na to, pa me veseli, da imajo Zvezdne steze po dolgem času zopet svetlo prihodnost.

Ocena: 4; piše Uroš Šetina