Film pomeni 24 laži na sekundo, izrečenih v službi iskanja resnice ali v službi poskusa, najti resnico.
Filmi letošnjega velikega zmagovalca festivala v Cannesu - zlata palma je pripadla njegovemu filmu Das weisse Band (Beli trak) - veljajo za moreče in temačne ter, kot zapiše Mattias Frey, profesor kinematografije na univerzi v Kentu, razkrivajo hladnost evropske družbe in se hkrati postavljajo nasproti skoraj 'dobrovoljnemu' predstavljanju nasilja v hollywoodskih produkcijah. Hanekejev kredo ne preseneča, če vemo, da je Haneke na dunajski univerzi med drugim študiral psihologijo in filozofijo, sam pa je o svojem 'programu' zapisal: "Moji filmi naj bi bili polemične izjave, naperjene proti ameriškemu 'barrel-down' filmu, ki gledalcu vzame vsako moč. So poziv k ustvarjanju filmov, ki nenehno in vztrajno sprašujejo, namesto da bi podajali napačne (ker so podani tako hitro) odgovore; poziv k ustvarjanju distance, ki ponudi boljši vpogled in ki naj nadomesti nasilno bližino; poziv k provokaciji in dialogu namesto k potrošništvu in soglasju."
Leta 1942 v Münchnu rojeni Michael Haneke je prvi 'pravi' film posnel, ko se je že bližal petdesetemu rojstnemu dnevu. Po letih dela za televizijo in teater, v katerem je med drugim navdušil z inteligentnimi postavitv ami Strindberga, Kleista, Goetheja in Brucknerja, je leta 1989 debitiral s celovečercem Der siebte Kontinent (Sedma celina). O filmu je francoski režiser Robert Bresson zapisal: "Ne gre za lepo fotografijo, ne gre za lepe slike; veliko bolj gre za nujne slike, nujno fotografijo." S tem filmom je načel nekatera vprašanja, ki so v ospredje stopila v zadnjih letih, po razkritju več škandaloznih družinskih tragedij v Avstriji. V filmu Sedma celina in v vseh produkcijah do leta 1997 (sledila sta filma Benny's Video in Funny Games) je namreč Haneke raziskoval in kritiziral avstrijsko družbo, pozneje pa se je lotil še širših, vseevropskih spornih vprašanj.
Zmagoslavje z Učiteljico klavirja
V tem obdobju je ustvaril tudi svoj do zdaj najuspešnejši film. To je bila Učiteljica klavirja, posneta po romanu Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek in dobitnica treh nagrad v Cannesu. Film o avtoritarni materi, ki po smrti moža popolnoma nadzira svojo tridesetletno hčer, učiteljico klavirja, ki v obupni situaciji uteho išče v avtoagresiji in vojerizmu, je Hanekeja postavil v središče pozornosti, Haneke pa je v svojih intervjujih kot največji izziv pri snemanju filma, v katerem je v glavni vlogi blestela Isabelle Huppert, izpostavil: "Najtežji del Učiteljice klavirja je bilo razmišljanje o tem, kako narediti obscen film, ki pa ne bo pornografski."
Haneke z Mozartom v operi
Zgoraj že omenjeni režiser Robert Bresson je eden izmed filmskih ustvarjalcev, ki jih je Haneke privzel kot svoje vzornike. Med slednje Haneke prišteva vsaj še Kieslowskega, Tarkovskega, Strauba, Antonionija in Jona Josta. Večni navdih in strast pa je za Hanekeja tudi dramatika. In v zadnjih letih tudi opera. Leta 2006 je Haneke s postavitvijo Mozartovega Don Giovannija v pariški narodni operi debitiral kot operni režiser. K operi se namerava še vrniti. Trenutno je tako med njegovimi cilji režija še enega Mozartovega opernega dela, Cosi fan tutte. Premiera v madridskem gledališču Teatro Real je predvidena za leto 2012.
Polona Balantič
Film pomeni 24 laži na sekundo, izrečenih v službi iskanja resnice ali v službi poskusa, najti resnico.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje