Ko se je Napoleon podal v Egipt, je razmišljal o Aleksandru Velikem, ki je 2.000 let prej osvajal srednji Vzhod in čigar božanskost naj bi v Egiptu domnevno potrdil sam egipčanski bog Amon. Napoleon je tudi sanjal, da bi ga tako kot okoli leta 320 pr. n. št. Aleksandra imenovali za gospodarja vesolja. Vendar naj bi mu to priznanje najprej izrekli Francozi. Zato pa je potreboval dokaze o svojem izjemnem delu v Egiptu, zibelki obsredozemske civilizacije in domovini enega največjih imperijev vseh časov. Na egipčanski ekspediciji je tako Napoleona ob leta 1798 spremljalo več deset znanstvenikov in risarjev. Med slednjimi je bil tudi Jean-Baptiste Lepère (1761-1844), čigar delo ta čas predstavlja muzej Wallraf-Richartz v Kölnu.
Iz cul-de-saca prek Carigrada do Kaira
Življenje Jean-Baptista Lepèra govori o tem, zakaj so številni Francozi v Napoleonu, sinu francoske revolucije, ki pa je v svojem vladanju povezal nekatere bistvene pridobitve revolucije z nekaterimi prvinami sloga vladanja absolutističnih vladarjev ancien régima, videli najboljšega možnega državnega vodjo. Obdobje Napoleonovega vladanja je bilo namreč čas, ko se je lahko do vplivnega položaja s pomočjo trdega dela in talenta povzpel tudi sin reveža v zadnjem pariškem 'cul-de-sacu'. In takšen sin iz zakotne ulice je bil tudi Lepère. Fant je že v šoli kazal nadarjenost za fiziko, matematiko in risanje in po izbruhu revolucije, ko je Francija iskala zavezništvo z Osmanskim cesarstvom, ki naj bi ji pomagalo v boju proti Angliji, se je Lepère znašel v Carigradu. Tam je najprej risal načrte za livarno topov, leta 1798 pa se je pridružil Napoleonovemu spremstvu. 151 mož je bilo razdeljenih v pet kategorij - Lepère je pristal med umetniki.
Komaj je se je dodobra polegel puščavski pesek, ki ga je v zrak vzdignil boj med Napoleonom in Mameluki, so kemiki, zoologi, inženirji, literati in risarji, ki so spremljali tedaj v boju proti Osmanskem cesarstvu zmagovitega Napoleona, potegnili na plan svoja orodja in začeli delati. Eden izmed dosežkov je bila tudi monumentalna publikacija Description de l'Égypte (Opis Egipta), ki je v mnogo delih izhajala med letoma 1809 in 1829 in za katero je Lepère prispeval 50 velikih ilustracij in ki je veliko prispevala k razmahu tako imenovane egiptomanije. Lepère je tudi drugače prispeval k raziskovanju Egipta in k vzdrževanju Napoleonove oblasti v Egiptu; izumil je nilometer za merjenje Nilovega vodostaja in optični telegraf, načrtoval pa je tudi osrednje skladišče za žito v Kairu.
Načrtovanje pariških trgov in vrhunec z obeliskom
Tudi po umiku iz Egipta Napoleon ni pozabil na svoje sodelavce. Lepèru je tako namenil pomembno mestu v Egiptološkem institutu, prav tako pa je Lepèru delo v Egiptu in z njim povezan sloves odprlo vrata do več pomembnih arhitekturnih projektov. Vodil je načrtovanje prenove gradu Malmaison in načrtoval je novo ureditev trga Vendome. Tudi v obdobju restavracije njegov sloves ni obledel in tudi nova monarhična oblast mu je zaupala nekaj večjih projektov. Med njimi je bilo tudi načrtovanje trga Place de la Concorde, največjega pariškega trga, na sredi katerega vlada obelisk, ki ga je Franciji leta 1829 podaril egipčanski podkralj Mohamed Ali. Tako na največjem arhitekturnem projektu risarja in arhitekta, ki je s skicami podžigal sanjarjenje Francozov o pravljičnem Egiptu, stoji obelisk, vrhunski simbol francoske egiptomanije 19. stoletja.