Ognji in sence so tretja pesničina zbirka haikujev, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Prva zbirka Zima vezilja je izšla leta 2016, druga Naj bo poleti pa 2018. Pesničini haikuji bralca vedno znova vabijo k razmisleku, kje je in kam gre. "Zdi se, kot da je prek kratkih upesnjenih misli ustvarila nekakšno inventuro svojega življenja," so v vabilu zapisali pri Mladinski knjigi.

V prvem delu zbirke ima glavno vlogo ogenj, ki se lahko razume tudi kot metafora za neizprosnost, individualnost in preboj. V drugem delu se ogenj umakne senci, ki v sebi nosi obžalovanja, odhode in minljivost, so vsebino pesniške zbirke povzeli pri založbi.

Makarovič je že svojo drugo zbirko haikujev Naj bo poleti – v njej je nanizala 100 trivrstičnic, prispevala pa je tudi avtorske ilustracije – predstavila z recitalom. Tedaj je dejala, da so ji omejitve, ki jih prinaša haiku, zelo blizu: "Poezijo sem vedno pisala v strogi formi, v strogem ritmu, ali z rimami ali z asonancami. Nekako se mi zdi, da mi je blizu stroga disciplina pri pisanju in da šele v izbrušeno formo leže vsebina."

Vsestranska umetnica je 85 let dopolnila 1. januarja. Velik del njenega opusa predstavljajo dela za otroke in mlade, čeprav sama pravi, da so njeno ciljno občinstvo odrasli, ki so ohranili otroškost, a niso otročji. Znana je tudi po tem, da je vedno izražala svoje nestrinjanje z razmerami v družbi.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Je temačna, v njej prevladujejo pesimizem ter tematiki strahu in tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Slovo od poezije pa je tedaj predstavljala antologija njenih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi.

Za pot svobodne književnice se je odločila leta 1970, uradno pa se je upokojila leta 1997. Svojo biografijo Luciferka je dočakala pri svojih 80. letih.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, ki imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledališke igre. Nekatera dela, namenjena otrokom, so bila posneta tudi na zvočne kasete: Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici, Mali kakadu, Sovica Oka. Med njenimi deli za otroke in mladino so med drugim še Kosovirja na leteči žlici, Mačje leto, Pod medvedovim dežnikom, Mali parkelj Malič, Veveriček posebne vrste in Mesečinska struna.

Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Lani je izrazila željo, da ji nagrado vendarle podelijo, kar je v kulturni sferi sprožilo celo afero.

Je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb za odrasle, ki jih zaznamujejo jedke izjave in komentarji. Pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov je med drugim ošvrknila z novorekom: Slovencelj in Slovenceljni. Lani je izdala zbirko pesmi politične satire Golobnjak, v eni izmed pesniških zbirk je SDS označila za podganjo stranko. Umetnica, ki se večkrat pojavlja z rdečo zvezdo, je znana tudi po svojih obsojajočih izjavah proti Katoliški cerkvi.