Z deli tematizira pretiranost in prenasičenost sodobne družbe in umetniškega sistema, ki ju pesti pomanjkanje prave vsebine.

"Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu. Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen," je zapisala Mojca Grmek, kustosinja Hiše kulture v Pivki.

Kot je v izjavi za STA povedal Kocjančič, je pri pripravi razstave razmišljal "o vpetosti posameznika v sisteme in o stanju v družbi. Ti sistemi so lahko osebni odnosi, umetniški sistemi ali pa na splošno družba." Naslov razstave tako razkriva paradoks med kraljestvom kot nečem presežnem in njegovo dejansko izpraznjenostjo: "Zdi se mi, da je družba danes videti super in hiper, vsa bleščeča, če pa se poglobimo, ugotovimo, da ni neke vsebine."

Na razstavi dominira velika slika z naslovom Just sit down and relax, ki nakazuje stol iz mreže zidakov. "V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj," je povedal.

Na vprašanje, če pojasni, da svoj izraz gradi "med figuraliko in abstrakcijo", kot so kustosi zapisali ob več razstavah, pravi, da na neki točki ni več vedel, kako se lotiti figure: "V času študija in še nekaj let po njem sem vedno delal figuro. Imel sem se za figuralika, še zdaj se nimam za abstraktnega umetnika ... Sem pa v nekem trenutku prišel do točke, ko nisem več vedel, kako se sploh lotiti figure, in me je potegnilo v abstrakcijo."

"Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko," je dejal.

Korak nazaj k figuri je Kocjančič naredil s "hiškami-obrazi", pogostim motivom, za katere je kustosinja Grmek dejala, da so njegov podpis. Kocjančič pravi, da so sicer vse njegove slike precej osebne in bi zanje lahko rekli, da so nekakšen avtoportret, vendar "so hiške nastale bolj po naključju. Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje".

Kocjančič sicer deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: ne le med figuraliko in abstrakcijo, ampak tudi med toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem, so ob razstavi še zapisali v galeriji. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom.

Simon Kocjančič (1979) je diplomiral iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, svoja dela je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji P74 (2016), Ravnikar Gallery Space (2021) in Galeriji Škuc (2022), ter na mnogih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini.