Po besedah Urše Rupnik se drugi del omenjenega cikla znova napaja v opusu plesalke, koreografinje, predvsem pa močne pedagoške osebnosti Žive Kraigher.

Iz/najdena v fokus raziskave postavlja koreografijo Žive Kraigher Balada v g-molu št. 1 (1989), ki je njeno zadnje, koreografsko najzahtevnejše in stilno najbolj zaznamovano plesno delo. Postavljeno je bilo s plesalko Sašo Staparski in za njo ter pod njenim mentorstvom rekonstruirano leta 2020, ko ga je ob živi klavirski spremljavi Rebeke Dobravec plesala Urša Rupnik, so spomnili v CD.

Balada se dramaturško napaja v istoimenski skladbi Frederica Chopina (Balada št. 1 v g-molu), zaznamuje jo močna notranja gradnja z vzponi in padci, ki povedno izhajajo iz utrinkov doživljanja takratnega sveta in viharnega življenja Žive Kraigher. Pričujoči projekt tako poleg interesa v plesno-stilni podobi in vsebinski zasnovi koreografskega dela sledi tudi intimnim zgodbam življenja, ki so se tkale okrog nastajanja tega plesa in odmevajo še v sedanjosti – to so predvsem zgodbe o močnih ženskah, posameznicah, ki si, kot v sklepnem stavku Balade, drznejo vzklikniti z besedami Žive Kraigher: "Ne! – Tukaj sem takšna, kakršna hočem, da sem!"

Po avtoričinih besedah projekt prevprašuje rigorozno samodisciplino plesnega treninga in radost polnokrvnega plesanja, ki se zlivata v polju plesne umetnosti, ter raziskuje in premaguje osamljenost, ki se v ustvarjalnem procesu lahko poloti umetnika oz. umetnice. "S plesno-glasbeno avtorsko ekipo s sodobno rekontekstualizacijo premlevamo Živin moto "Zdaj pa še enkrat za umetnost!", z njim pa tudi meje darovanja (in žrtvovanja) duše in telesa umetnosti," je zapisala Urša Rupnik.

Projekt obenem obuja bogat pedagoški opus Žive Kraigher in njenih naslednic. "Iz analize zgodovinskih artefaktov prehaja v pripovedi o osebnih srečevanjih z ljudmi iz zgodovinskih knjig, v spomine lovi njihovo človečnost, uteleša materijo dialoga z minulim in jo sooča s sedanjim," so ob predstavi še zapisali v CD.

Iz/najdena je nadaljevanje avtorskega opusa Urše Rupnik, ki ga je začela z delom, poimenovanim Iščoča (2022). Celoten projekt je svojevrsten poklon zgodovini, ki osvobaja spone preteklosti in daje krila prihodnosti. Avtorica in plesalka Urša Rupnik kot neformalna dedinja oz. potomka izročila izraznega plesa v proces vstopa z občutkom počaščenosti in spoštovanja do tradicije, hkrati jo personalizira kot del svoje osebne plesne zgodbe, na tej ravni pa prevprašuje svojo odgovornost do zgodovine, skupnosti in same sebe.

Poleg Urše Rupnik so plesalci in soustvarjalci predstave Luka Ostrež ter Ursus Dancers (Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Anja Firicki, Katja Kučina, Hana Murovec, Kaja Marion Ribnikar, Maja Maša Šömen, Ina Trefalt, Nika Zidar in Vesna Wolf). Pod avtorsko glasbo se podpisujejo David Kocmur, David Nik Lipovac in Patricija Škof, dramaturginja je Zala Mojca Jerman Kuželički, kostumografka Anka Rener Kremžar.