Mednarodno priznana umetnica Marjetica Potrč je za zapise ob risbah prvič uporabila slovenščino. Zgornje nadstropje galerije je posvečeno vodi. Prikazana sta dva vizualna eseja in diagrama, ustvarjena za letošnji bienale v Sydneyju.

Prvi del z naslovom Pravice reke je nastal po referendumski zavrnitvi novele zakona o vodah in se navezuje na Sočo. Marjetica Potrč vidi odločitve volivcev kot primer nasprotnih pristopov do narave. "Kdor je glasoval za, vidi vodo kot subjekt in se vidi kot njen skrbnik. Kdor je glasoval proti, vidi vodo kot objekt in se obnaša kot lastnik," je dejala.

Drugi vizualni esej z naslovom Dežela varuhov obravnava problematiko avstralske reke Lachlan, ki teče po deželi ljudstva Wiradjuri. Nastal je v sodelovanju s starešino tega ljudstva Rayem Woodsem. Predstavlja boj skrbnikov reke proti izgradnji jezu Wyangala.

To, da je narava subjekt z določenimi pravicami in ne objekt, ki ga lahko izkoriščamo, je tudi sicer rdeča nit delovanja Marjetice Potrč. "Verjamem, da se tudi Slovenci pridružujemo gibanju za pravice narave. Ne samo za pravico do vode."

V spodnjem nadstropju je predstavljen vizualni esej Dežela skrbnikov: balada o Piranu. Velik diagram v obliki drevesa z naslovom Dežela varuhov se razteza med dvema nadstropjema in povezuje deset risb manjšega formata. Avtorica je dejala, da je to res balada, saj so ob risbah napisi v verzih, ob branju katerih lahko obiskovalec razume zgodbo.

Marjetica Potrč je delo ustvarila, potem ko se je pogovorila o trenutnih prostorskih izzivih z več desetimi prebivalci Pirana in istrskega zaledja. "Moje delo vedno izvira iz lokalnih izkušenj," je poudarila. Del mladosti je preživela v Piranu oziroma v Fiesi, a je nato izgubila stik z mestom. "Ko sem začela razmišljati o tem projektu, sem seveda rekla, da ne morem narediti ničesar, ne da bi stopila v stik s krajani in videla, kakšne so razlike med mojimi otroškimi spomini in tem, kar vidim v mestu zdaj, ko sem stara skoraj 70 let."

Po njenem mnenju sta med neskončno izzivi mesta najpomembnejša dramatično upadanje prebivalstva in dvigovanje morske gladine. Poudariti je želela skrbniški odnos prebivalcev do vrtov in solnih polj, ki je še vedno podoben kot v srednjem veku. Sogovorniki so jo opozorili tudi na izginjanje zelenih površin in postavljanje ograj. Tudi zato bodo v okviru razstave v sodelovanju s krajinsko arhitektko Romano Kačič pripravili štiri delavnice za obnovo poti med piranskimi vrtovi in oljčniki.

Umetnica se zavzema za drugačno pojmovanje prostora: "V delu s študenti smo ugotovili, da bi bilo dobro preimenovati to, kar je bilo v 20. stoletju v modernističnem diskurzu razumljeno kot javni prostor, v skupni prostor." Ob uporabi tega izraza lahko občan vidi svoje mesto v oblikovanju tega prostora, je ocenila. "Sodobna umetnost in sodobna družba sta povezani, ena ne obstaja brez druge. Z drugimi besedami, ni važno, kaj je umetnost, važno je, kaj je kultura." Prepričana je, da je umetnik lahko del sprememb v skupnem prostoru.

Marjetica Potrč, rojena leta 1953 v Ljubljani, je arhitektka, akademska kiparka in vizualna umetnica. Poleg nagrade Prešernovega sklada in Jakopičeve nagrade je dobila tudi več mednarodnih priznanj, med njimi nagrado Hugo Boss Prize 2000, ki jo za dosežke v sodobni umetnosti podeljuje Guggenheimov muzej v New Yorku, in štipendijo Vera List Center for Art and Politics na univerzi The New School v New Yorku. Leta 2011 jo je ameriški časnik Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših sodobnih umetnikov na svetu.

Kustosa razstave sta Mara Ambrožič Verderber in Matic Bukovac.