Golija v svojih delih vedno znova prepleta ekspresionistični izraz s klasicističnimi principi kompozicije.

"Kot bi umetnica v slike prenesla življenjsko spoznanje, ki ga lahko dosežemo šele na dolgi rok, namreč, da vsaka struktura prej ali slej razpade, iz njenih ruševin pa se začne porajati nekaj novega – in tako gre pot v neskončnost," je ob vabilu na razstavo zapisala kustosinja Mojca Grmek.

Klementina Golija je v slovenskem in mednarodnem umetnostnem prostoru dobro poznana in uveljavljena umetnica. Hiter pregled njenega opusa pokaže, da se je že na začetku svoje poti usmerila v raziskovanje izraznih možnosti likovnih elementov in njihovih medsebojnih razmerij. Sčasoma je razvila prepoznaven likovni rokopis, v katerem povzema in združuje v svojevrstno sintezo ekspresionistični izraz in klasicistični princip kompozicije.

"Proces ustvarjanja se pri umetnici začne s preprostim krokijem na prosojnem papirju, ki nastane kot spontan likovni zapis njenega občutja, misli ali razpoloženja v tistem trenutku. Ta ekstrakt njene intimnosti, ki ga izriše v močni risbi z zastajajočo gesto, kot v krču, a vendarle odločno, je izhodišče za kompozicijsko zasnovo nastajajočega likovnega dela. Čeprav je ta element po svojem izvoru impulziven, po naboju pa ekspresionističen, umetnica v nadaljnjem procesu dela gradi tkivo slike skrajno premišljeno, v skladu s temeljnimi klasicističnimi načeli uravnoteženosti, preglednosti in čistosti forme," je še zapisala Grmek.

Pri tem je umetničin temeljni postopek plastenje barvnih slojev in kolaža, ki ga sestavlja iz krp najrazličnejših papirjev s posebno teksturo ali potiskom, od ročno izdelanih, prosojnih, klobučevinastih do izrezkov iz časopisnega in revijalnega tiska.

Razstava bo na ogled do 17. julija.