S prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarja na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Naslov je film dobil po akcijah, s katerimi je Slovenska vojska po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjala usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.

Scenarij za dokumentarec je napisal režiser Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, montažer pa Zlatjan Čučkov. Glasbo za film je napisala in izvedla Nina Farič.

"Zaklonišča so se danes prelevila v uporabne prostore"
"V 21. stoletju verjamemo, da smo državljani sveta brez meja. Spopadi se dogajajo nekje daleč, na drugih celinah. Pozabili smo, da je še pred četrt stoletja vojna uničevala bližnje države," razmišljajo pred premiero filma. Zaklonišča so se prelevila v uporabne prostore, v šolah so v njih postavili fitnese in male telovadnice, spremenili so jih v začasna skladišča in vadbene prostore za glasbene skupine. Podzemni labirinti so hvaležna kulisa za gledališke predstave in performanse.

Zaporni zid od Kvarnerja do reke Soče
Še nedavno in nedaleč v zgodovini pa so imela skladišča drugačno funkcijo. Kot poudarjajo ustvarjalci filma, Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, "recimo za varnost pred turškimi vpadi, pravzaprav pa za utrjevanje notranje moči".

Po podpisu Rapalske pogodbe je Italija zasedla ozemlja, pridobljena v krvavih bitkah soške fronte. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid od Ligurskega morja do Reke, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, ki so ga poimenovali Rupnikova linija.

Podzemne strukture, ki niso služile svojemu namenu
Razvejane podzemne strukture, v katere je bilo vloženega ogromno dela, nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so pozicijsko vojskovanje nadomestili bliskoviti napadi iz zraka, po kopnem pa invazije s tanki in gverilsko bojevanje. Ob vse pogostejših preletih zavezniških bombnikov so v mestih začeli graditi podzemna zaklonišča za civilno prebivalstvo.

Po drugi svetovni vojni je sprva prevladoval strah pred napadi zahodnih sil, nato pa pred sovražniki z vzhoda. V podzemlju kočevskih gozdov so tako zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Izvedli so akcije, naslovljene Nič nas ne sme presenetiti, in z njimi po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.

Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma
"Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki," še opisujejo ob filmu. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Podzemna telefonska centrala je bila v pomoč novinarjem, ki so resnico o rojstvu Slovenije sporočali svetu. Vse te zgodovinske dogodke osvetljuje novi dokumentarec, ki je nastal v produkciji Televizije Slovenija.