Komična opera La Cecchina ali Nikogaršnja hči je neapeljskega skladatelja Piccinnija (1728– 1800) povzdignila med glasbene zvezde Pariza na dvoru kraljice Marije Antoanete. Foto: Cankarjev dom
Komična opera La Cecchina ali Nikogaršnja hči je neapeljskega skladatelja Piccinnija (1728– 1800) povzdignila med glasbene zvezde Pariza na dvoru kraljice Marije Antoanete. Foto: Cankarjev dom
Komična opera La Cecchina ali Nikogaršnja hči je neapeljskega skladatelja Piccinnija (1728– 1800) povzdignila med glasbene zvezde.
Eva Černe kot Sandrina. Foto: Cankarjev dom
La Cecchina je bila tako priljubljena, da so navdušenci po njej poimenovali svoje vile in modne trgovine. Ilustracija Ksenije Konvalinka.
La Cecchina je bila tako priljubljena, da so navdušenci po njej poimenovali svoje vile in modne trgovine. Ilustracija Ksenije Konvalinka. Foto: Cankarjev dom

Slovensko praizvedbo opere o ljubezenskem razmerju, ki je pretresel aristokratski svet, je režirala Yulia Roschina, komorni orkester za Akademije za glasbo pa vodi dirigent Simon Dvoršak.
Libreto Carla Goldonija pripoveduje romantično zgodbo o bogatem markizu, ki mu srce ukrade ljubka služabnica Cecchina. Zaljubljenca postaneta ujetnika družbenih norm, ki njuni zgodbi ne dajejo upanja za srečni konec. Obenem se morda ne bo niti markizova sestra mogla poročiti z vitezom Armidorom, saj je ta ogorčen nad neprimernim vedenjem bodočega svaka.

Ljubezen ključ do univerzalnih sporočil
Yulia Roschina opisuje uprizoritev kot karikaturo časa, v katerem živimo. Gledalca sooča s tem, da ni vse, kar družba sprejema kot "pravilno" ali "normalno", tudi nujno koristno za posameznika in družbo. Gledalce se s temi vprašanji srečuje prek teme ljubezni in odnosov, ki so ključ, s katerim najlažje odklepamo vrata v razsežnost univerzalnih sporočil.
Za prevod libreta je poskrbel Henrik Neubauer, ki je opero opisal kot ljubko, polno očarljivih arij in lepih recitativov, v katerih se razpleta za takratno opero tako značilno dogajanje ljubezenskih zapletov zaradi nasprotij med družbenimi stanovi.
V predstavi nastopajo Mojca Bitenc v alternaciji z Dunjo Tinauer v vlogi Cecchine, Domen Anžlovar in Klemen Torkar v vlogi Marcheseja, Ana Dežman in Štefica Stipančević sta Lucinda, Zala Hodnik in Katja Konvalinka kot Armidoro, Ana Dežman in Štefica Stipančević v vlogi Lucinde, Eva Černe in Tina Debevec Sandrina, Nuška Drašček Rojko in Inez Osina sta Paoluccia, Domen Križaj je Mengotto, Klemen Adamlje in Darko Vidic pa Tagliaferro.
Reciklirana scenografija
Dramaturginja je Staša Bračič, kostumografijo in scenografijo pa je Vasilija Fišer zasnovala po načelu recikliranja obstoječih, izbranih iz arhivov Opere in baleta SNG Maribor, SNG Drame Ljubljana ter SNG Opere in baleta Ljubljana.
Opera, ki jo bodo v Cankarjevem domu ponovili še 10. januarja in nato 12. januarja v SLG Celje, bo peta v italijanščini, s slovenskimi nadnapisi. Uprizoritev je pripravilo Slovensko komorno glasbeno gledališče v koprodukciji s Cankarjevim domom, Akademijo za glasbo, SNG Opero in baletom Ljubljana ter v sodelovanju s festivalom Piccolo Furlanije - Julijske krajine.