Dramaturginja Vilma Štritof pravi, da je bila prijetno presenečena, ko je prejela besedilo doslej neznane radijske avtorice in, kar se res redko zgodi, ga je lahko le z veseljem sprejela, saj je bilo izpisano tako, kot bi prišlo iz izkušenih rok radijskega pisca in dramaturško povsem premišljeno. Ob tem deluje zrelo, življenjsko in s svojevrstno dinamiko med dogajanjem v prostoru in notranjim monologom opazovalke in komentatorke, mlade ženske Lidije.
Kaja Novosel, sicer dramaturginja, svoje delo komentira takole: "Besedilo Kisle limone in čisto malo ingverja je nastalo iz začetnega razmisleka, kaj se nam zgodi, ko nas v vsakdanjem življenju preseneti tragični dogodek. Veliko sem razmišljala, kako se spoprijemamo z nenadno težavo in kako nanjo odreagiramo, hkrati pa, kako se s svojimi bolečinami kažemo ali pa skrivamo pred ljudmi – celo pred družinskimi člani, ki so nam v življenju najbliže. Žalost je čustvo, pravzaprav stanje, ki je nekakšen odklon od vsakdana, v katerem živ(otar)imo. Veliko sem izhajala tudi iz sebe: kako sama skrivam ali kažem negativna čustva, potem pa, kako to delajo ljudje okrog mene. Sama na primer na kakšen nepredviden dogodek, ki me prizadene, velikokrat odreagiram tako, da ga potlačim vase in postanem zadirčna, ker s tem želim skriti, da mi je hudo, kdo drug pa lahko na isti dogodek odreagira popolnoma drugače. Potem sem postopoma razvijala like, pri tem pa sem poskušala upoštevati čim širši spekter reakcij in stisk posameznikov. Ko tako prizadete in zaskrbljene ljudi umestimo v trenutek čakanja na negotov izid, se zgodi dramski trenutek, ki že sam po sebi vodi v dogajanje. Tako je nastalo besedilo, ki še največ govori o bolečini in o skupnosti, ki se v tej bolečini poveže."
Prav to je vezivo celotne igre, v kateri je bistveno tisto, kar se zgodi med čakanjem na dogodek in kar like povezuje že pred tem, in ne dogodek sam. Takšna situacija je bila tudi nov izziv za radijsko ekipo.
Režiserka Špela Kravogel je povedala, kako so se s tem spopadli radijci v studiu: "Predloga za radijsko igro Kisle limone in čisto malo ingverja je napisana z upoštevanjem trojne enotnosti – časa, kraja in dogajanja, ki je v radijski igri (kot tudi v filmu) dokaj nezaželena, saj lahko hitro deluje dolgočasno. Zvočno monotonost razbijajo monologi, notranje misli glavnega lika, študentke Lidije. Dogajanje v čakalnici bolnišnice je razstavljeno na več kratkih samostojnih prizorov, ki objemajo monologe in jim ustvarjajo dodatno dimenzijo. Pri snemanju z igralci smo zaradi tega morali biti še posebej pozorni na enotnost atmosfere, še večji izziv pa je bilo snemanje monologov. Kajti monologi se v določenem trenutku odzivajo na konkretno dogajanje v čakalnici, ga komentirajo, malo pozneje pa so le osebne, notranje misli mlade ženske, ki se je znašla v negotovi situaciji. Med čakanjem v bolnišnični čakalnici se namreč hitro pokažejo posebnosti, različnosti Lidijine razširjene družine. Skozi dramske preobrate, ki so me pritegnili ob prvem branju besedila, se v radijski igri tako izrisujejo odnosi med družinskimi člani in razkrijejo se družinska povezanost, naklonjenost in toplina."
Radijsko igro je posnel tonski mojster Matjaž Miklič, glasbeno jo je oblikovala Darja Hlavka Godina, vlogo Lidije je interpretirala Ajda Smrekar, igrali pa so še Matej Puc, Vesna Jevnikar in Primož Pirnat.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje