Kakšen košček v mozaik ob 30-letnici padca Berlinskega zidu dodaja sarajevska razstava Observing Walls (Izza zidov)? "Sarajevski primer zida je poseben zato, ker gre za bližnjo preteklost, spomini so še sveži. Razstavni predmeti, ki jih lahko vidite, fotografije iz vojne, so pri ljudeh še v svežem spominu. Če omenim glavno fotografijo iz obleganega Sarajeva, ki smo jo izpostavili, na njej vidimo lepo oblečeno gospo, ki teče čez ulico, na katero strelja ostrostrelec, v naročju pa drži majhnega otroka," je za MMC pojasnila direktorica Zgodovinskega muzeja BiH-a v Sarajevu Elma Hašimbegović. "Čisto naključje je, da je ta dve leti stara deklica na fotografiji danes kustosinja v našem muzeju. Rodila se je med vojno, zrasla v Sarajevu, študirala zgodovino in zdaj je pri nas," je dodala.

Prvi plakat, da je "Berlinski zid" zdaj zrasel okoli Sarajeva, se je po besedah Hašimbegovićeve pojavil v mestu med samim obleganjem na enem od številnih kulturnih dogodkov, ki so poskušali zbuditi mednarodno skupnost iz sna, opozoriti, kakšni vojni zločini se dogajajo, in naj vendarle pomaga ustaviti obleganje mesta in ubijanje prebivalcev, na katere so med drugim prežali ostrostrelci z okoliških hribov.

"Na plakatu je bil prečrtan Berlinski zid in napisano je bilo sarajevski zid, to je bilo leta 1993, ta sporočila kulturnikov so bila pomembna tako za moralo prebivalcev mesta kot za obveščanje mednarodne skupnosti, kaj se dogaja," je pristavila in dodala, da so številni kulturni dogodki ljudem omogočali privid normalnega življenja. Odšli so na koncert, predstavo in za trenutek pozabili na grozote vojne in nemogoč položaj v katerem so se znašli."Omenila bi še transparent, ki so ga prav tako leta 1993 nosila dekleta na tekmovanju za mis obkoljenega Sarajeva, na njem pa je pisalo: Don't let them kill us (Ne pustite jim, da nas pobijejo, op. a.)," je navedla še en primer klica na pomoč, ki je bil bil usmerjen v svet.

Za mesto so bili izjemnega pomena tudi obiski tujih glasbenikov, ki so tako izrazili svojo solidarnost in podporo. V Sarajevo je leta 1994 prišel Bruce Dickinson (Iron Maiden) in med koncertom je za nekaj ur zavladal mir, tu pa so na zadnji dan vojne in prvi dan miru igrali tudi legendarni Laibachi. "Koncert Laibacha se je zgodil 1. 11. 1995, ko so začeli pripravljati daytonski sporazum in se je začela nekakšna vrsta miru, ljudje so si oddahnili," je še dodala.

Zidovi ostajajo v glavah ljudi

"Meje in zidovi fizično niso več prisotni, so pa še kako živi v glavah prebivalcev Sarajeva. To je žalostna realnost, s katero se srečujejo generacije, ki danes odraščajo v mestu, še veliko časa bo moralo preteči, da se bodo zidovi v glavah porušili," je dejala Hašimbegovićeva, da je tudi vojna v Bosni kot vse vojne, v srcih in glavah ljudi pustila globoke rane, ki etnično sovraštvo prenašajo na mlajše za vojno nič krive generacije. "Zgodovina nam pomaga bolje razumeti sedanjost, saj vemo, da so skozi zgodovino obstajali različni zidovi, ki so bili vedno slej kot prej porušeni, to nam daje upanje, da bodo tudi ti zidovi v glavah, ki nas razdvajajo, nekoč izbrisani," je sklenila misel.

Padec Berlinskega zidu 9. novembra 1989 je v Evropo prinesel nov veter upanja, svobode, demokratizacije, konec hladne vojne in upanje za enotnost in sožitje celine je bilo tu. Bo Evropa brez meja končno zaživela v miru? Ta sreča ni doletela Jugoslavije, ki se je pogreznila v barbarstvo nasilnega nacionalizma, ki jo je razcefral na koščke. Najhuje je bilo prav v Bosni in Hercegovini, ki je bila etnično najbolj pisana in se ji je Berlinski zid zrušil naravnost na glavo, je za MMC pojasnil filozof in sociolog ter profesor na sarajevski Fakulteti za politične študije Asim Mujkić, ki se med drugim raziskovalno ukvarja s teorijami etničnosti ter politično in socialno teorijo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Profesor Mujkić, rekli ste, da se vam je Berlinski zid v Bosni zrušil na glavo, kaj ste mislili s tem?
Hočem opozoriti na dimenzijo žametne revolucije iz leta 1989, o kateri se redko govori, in sicer gre za to, da so vsa ta gibanja za demokratizacijo Vzhodne in Srednje Evrope hkrati tudi nacionalna gibanja. Nacionalizem je na srečo ali pa na žalost, kakor vzamete, sestavni del revolucije iz leta 1989. Prehod na liberalno demokracijo, na svobodni trg in kapitalizem je šel z roko v roki z nacionalizmom. Tam, kjer se je ein Volk lepo prekrival z das Volk (narod z mejami države, op. a.), kot je to bilo v Vzhodni Nemčiji, problema ni bilo nobenega. Jugoslavija pa je žal drugačna zgodba, jugoslovanski narodi so bili pomešani, kar je v domišljiji nacionalističnih vodij porajalo nore ideje.

Slovenija je imela v tem pogledu srečo. BiH na drugi strani pa ...
Seveda! Prav Bosna in Hercegovina je bila najbolj večetnična republika, ki ni imela teritorialno enotne etnične pokrajine. To so na žalost potem naredili šele nacionalisti na silo z etničnim čiščenjem. Torej, dediščina revolucij iz leta 1989 je tudi prebujeni nacionalizem, in ta nam je v Bosni padel na glavo. Berlinski zid se nam je res zrušil na glavo.

Konec hladne vojne, zidovi po Evropi padajo, v Jugoslaviji in Bosni pa so zrasli tako v glavah ljudi kot fizično na tleh, če se spomnimo samo obleganja Sarajeva. Precejšen paradoks, kajne?
Da, vsekakor! Nacionalizmi so zahtevali ustvarjanje držav, v katerih bo dominirala homogena etnična večina nad čim manjšimi obvladljivimi manjšinami. To pa so lahko v Bosni naredili samo z vojnami.

Jugoslovanska identiteta očitno ni bila dovolj močna ...
Ideja jugoslovanstva je bila kvazietnična, bila je zreducirana na to, da si imel jugoslovansko državljanstvo. Če bi več pozornosti posvečali človekovim pravicam, svoboščinam in enakopravnosti vseh jugoslovanskih državljanov, mislim, da bi bili uspešnejši od fantaziranja o kvazietnični substanci, ki naj bi bila skupna Slovencem, Hrvatom in Srbom, kot so si to predstavljali v Kraljevini SHS (tri plemena jugoslovanskega naroda, op. a.). To je propadli poskus zgodovine.

Ampak, največ ljudi, ki so na popisih prebivalstva v nekdanji Jugoslaviji razglašali, da so Jugoslovani, je bilo vedno prav v Bosni in Hercegovini, kajne?
Ljudje v Bosni so se vedno imeli za jedro Jugoslavije, tu so se dogajale tudi največje narodnoosvobodilne bitke (NOB) med 2. sv. vojno. Dober del prebivalstva se je resnično imel za Jugoslovane, število Jugoslovanov pa je bilo večje tudi zaradi po mojem mnenju diskriminatornega položaja z začetka nove Jugoslavije. Velik del prebivalcev je bil muslimanske vere, a tako se niso mogli opredeliti v etničnem smislu. Lahko so rekli, da so Srbi, Hrvati, lahko tudi Slovenci, ne pa, da so Muslimani ali pa recimo Bosanci. Zato so v Jugoslovanstvu našli rezervno identiteto. Ko je bilo leta 1981 na popisu prebivalstva priznana etnična opredelitev Musliman, se število Jugoslovanov zmanjša, a je treba povedati, da jih je bilo še vedno relativno veliko. Družine mešanih zakonov so se pogosto na popisu izrekle za jugoslovanske, lahko pa dodam tudi osebno izkušnjo, saj sem se tudi sam imel za Jugoslovana, tako sem se izrekel na popisu leta 1981.

Kakšen je danes pogled v svet iz Sarajeva, okoli katerega je zrasel novi berlinski zid, kot so sporočali transparenti iz obleganega mesta?
Leta 1992 so Sarajevo obkolili. Bojim se, da so ljudje, ki so branili večetnično Bosno, danes poraženi. Enostavno rečeno, nacionalistični princip ima veliko več topov kot pa večetnični. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo. Prepričan sem, da je nacionalizem, pa ne samo ta tukaj pri nas, pač pa tudi v Evropi na drugi strani schengenskega zidu, zastarela oblika identitete. Vodi v izključevanje, kršenje človekovih pravic, konflikte in na koncu koncev k rasizmu. Poglejte, ko ste imeli veliko imigrantsko krizo v Sloveniji leta 2015, kako je reagirala liberalna demokracija? Takoj se poseže po nacionalistični retoriki in ukrepih. Na mejo ste postavili žico, tudi to je neke vrste zid. Ljudi, ki bežijo od vojne, iščejo svobodo, dostojanstvo in boljše življenje, zidovi težko ustavijo.

Mnogi trdijo, da je padec Berlinskega zidu dokaz, da sta komunizem in socializem propadli ideji. Imajo prav?
Ne. To je dokaz, da je avtoritarni socializem propadla ideja. Socializem moramo razumeti kot nov poskus uresničenja izvornih načel razsvetljenstva, torej svobode, enakosti in bratstva. Saj je Karl Marx vizijo socializma razvijal prav na temelju svojega razočaranja, ker obljube francoske revolucije niso bile izpolnjene. Poglejmo, kaj se danes dogaja, obljube revolucije iz leta 1989 prav tako niso izpolnjene. Vse več ljudi je nezadovoljnih. Mogoče bomo v prihodnosti prišli v položaj, ko se bo liberalna demokracija, ki danes gradi schengenski zid namesto berlinskega, pokazala kot propadla ideja. Socialistične obljube niso bile izpolnjene, zato je socializem padel. Tako lahko padejo tudi evropske vrednote liberalne demokracije, kot jim pravimo, če ne bodo izpolnile svojih obljub.

Jugoslovanski socializem je bil proti sovjetskemu mehak, je bil bližje uspehu in izpolnitvi zgodovinskih obljub, kot pravite?
Če primerjamo s socializmom v Nemški demokratični republiki (NDR 1949–1990), je bil jugoslovanski praktično laissez-faire (prostotržni, op. a.), če lahko tako rečem. Po zaslugi Slovenca Edvarda Kardelja smo imeli pri nas zelo zanimiv eksperiment socialističnega samoupravljanja, ki je propadel zaradi avtoritativnosti Komunistične partije (KP). To je bil pogumen poskus pluralizacije družbe, in mislim, da bi lahko uspel, če se ne bi komunisti vmešavali in vlekli zavoro. Res je bilo to obdobje omejene svobode, ni pa res, da takrat ne bi smeli odpirati in pretresati perečih vprašanj tistega časa. Kritična civilna družba je vseeno obstajala. Če pogledamo, kdo so bili glavna opozicija jugoslovanskemu socialističnemu režimu, so to bili marksistični intelektualci, zbrani okoli časopisa Praxis (1964–1974).

So zidovi, ki so zrasli predvsem v glavah ljudi med vojno, že začeli bledeti?
Na žalost so ti zidovi še vedno zelo zelo živi. Zaradi teh zidov ena skupina ljudi v državi živi zelo dobro, se valja v bogastvu in ima v rokah vse vzvode družbene moči, drugi pa životarijo iz meseca v mesec. Denarja je vse manj in bolj ko smo revni in na robu obupa, boljši je obet, da se bo vendarle pokazala nova politična alternativa.

Kaj pravite na skok na drugo stran schengenskega zida, kot mu pravite, vstop BiH-a v Evropsko unijo?
Uh! Vprašanje je v kakšno Unijo? Če bo to suverenistična Evropa, kakršno sta si zamislili Poljska in Madžarska, takšne ne potrebujemo. BiH sicer nima ravno izbire, saj skozi vso zgodovino veliko lažje in bolje deluje, ko je del širših političnih entitet, od osmanskega cesarstva do avstro-ogrske monarhije ali pa Jugoslavije. Ni problem v tem, da bi bili tu ljudje nesposobni, da kaj sami postorijo, problem je specifičen položaj v sosedstvu in znotraj države, kjer sedijo jastrebi, ki imajo ozemeljske zahteve do BiH-a in bi še vedno radi risali nove črte po zemljevidu.

Od padca Berlinskega zidu, ki je začel proces združevanja Evrope, mineva 30 let, a zdi se, da se je trend obrnil. Angleži so izvedli brexit, po Evropi pa se širijo suverenistične sile, ki ste jih že omenjali. Smo še na pravi poti?
Mislim, da se bližamo odločujočemu trenutku, ko Evropa lahko večinsko skrene na pot suverenizma, kar v praksi pomeni, da bo ukinila samo sebe. Ideja EU-ja vendar temelji na preseganju in opuščanju starih nacionalno-državnih form in vedno večjem povezovanju evropske celine. Predvidevam, da gre samo za kratek regresivni korak nazaj, potem pa se bodo oblikovale nove evropske politične sile, ki bodo temeljito na novo preizprašale in pretresle vrednote, kot so svoboda, enakost in bratstvo. Na to geslo so se sklicevali francoski revolucionarji, pa tudi temnopolti sužnji, uporniki na francoski koloniji Haiti. In kaj so naredili? Republikansko gardo so poslali, da je s silo zadušila upor. Kje ste pa še videli, da se lahko suženj sklicuje na takšne visokoleteče parole? Ali svoboda, enakost in bratstvo pripadajo vsem ljudem ali samo posvečenim? Če rečemo, da svoboda pripada samo izbrancem, potem bo to še naprej evropska trdnjava za schengenskim zidom. Jaz mislim, da vsak ideološki sistem, ki se mora skrivati za zidovi, ne bo dolgo trajal. Kitajski zid ni bil večen, ne Berlinski in tudi schengenski ne bo. Skupna Evropa za vse Evropejce je dobra ideja, a potreben bo ponoven globok in kritičen premislek o tem, na kakšne temelje jo moramo postaviti.