Prvi sklop po izbiri Ivane Novak zajema klasike, ki bodo med karanteno postale nepogrešljiv del vašega domačega kina. Nič ni v boljšo uteho kot klasični Hollywood: s to formulo ni mogoče zgrešiti, pravi.
Drugi del vsebuje nekatere spregledane ali aktualne filme preteklega desetletja s posebnim poudarkom na žanrskih delih. Tretji del je posvečen filmom, ki so primerni za mlajše občinstvo in družine, ki si morajo v tem obdobju morda deliti tudi mali zaslon.
Trenutno na ta zaslon morda v prvi vrsti sodijo filmi, ki nas razbremenijo skrbi, tesnobe. Mar ni to prvi vzgib večine filmskih gledalcev celo v najboljših časih? S tem vred je avtorico članka usmerjal kriterij, da filmi tako ali drugače burijo domišljijo in vzdržujejo možgansko kondicijo (zdaj ni čas, da se naš um poleni). Čeprav je razumljivo, da v filmu iščemo distrakcijo, od njih upravičeno pričakujemo, da ne podcenjujejo občinstva. Nekateri izbrani naslovi tako neposredno obravnavajo teme in težave, ki so nam v tem trenutku blizu: kolektivno delovanje, družbene spremembe, tudi melanholijo in osamljenost.
Klasiki:
Biti ali ne biti (To Be or Not to Be, r. Ernst Lubitsch, 1941)
Če ob novonastalih šalah na temo pandemije začutite kakršno koli olajšanje, vam bo najverjetneje všeč ena največjih filmskih komedij vseh časov. Stara resnica je, da v času krize krvavo potrebujemo smisel za humor.
Lubitscheva vojna komedija se prilega vsakemu kriznemu obdobju. Govori o odporu v trenutku, ko se je ta zdel najbolj nemogoč, sredi druge svetovne vojne v okupirani Varšavi, kjer se je realnost spremenila čez noč. Od Lubitschevega filma lahko pričakujete izjemno kondicijo pri šaljenju o nezaslišanih rečeh. Še več: gre tudi za film o kolektivni akciji, za film, ki vas zdrami iz melanholije, da spodbudo in zagon, kultivira domišljijo in vliva pogum, da si zamišljamo drugačen svet v drugačnih okvirih.
Ninočka (Ninotchka, r. Ernst Lubitsch, 1939)
Ena največjih ljubezenskih zgodb o ljubimcih iz dveh različnih svetov, stalinističnega vzhoda in potrošniškega zahoda, je najbolj brezčasna romantična distrakcija, ki si jo lahko v tem hipu zamislite.
Tudi sicer lahko to obdobje izkoristite za retrospektivo največjih komedij klasičnega Hollywooda s filmi, kot so Cluny Brown (r. Ernst Lubitsch, 1945), Zgodilo se je neke noči (It Happened One Night, r. Frank Capra, 1934), Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, r. Billy Wilder, 1959), Sabrina (r. Billy Wilder, 1954) in številni drugi.
Mož, ki je ustrelil Libertyja Valancea (The Man Who Shot Liberty Valance, r. John Ford, 1962)
... in drugi klasični vesterni.
Žanr vesterna je prvorazredna oblika pobega pred realnostjo. Filmi Johna Forda, Delmerja Davesa ali Anthonyja Manna vas popeljejo na sredo dramatičnih spopadov med zakonom in anarhijo, dolžnostjo in barbarstvom, divjino in civilizacijo ... Stara modrost, ki bi jo bilo po vsej verjetnosti mogoče tudi medicinsko dokazati, govori o tem, da James Stewart in John Wayne v kombinaciji z Johnom Fordom delujeta protitesnobno in lajšata bolečine v telesu. Duševne posledice izolacije od javnega življenja v zmernih količinah lajšajo tudi Montgomery Clift, Humphrey Bogart, Robert Mitchum, Gary Cooper in celo Clint Eastwood. Retrospektiva, ki lahko traja v neskončnost.
Žanrski biseri, ki ste jih morda spregledali v zadnjem desetletju:
Prihod (Arrival, r. Denis Villeneuve, 2016)
Utopična znanstvena fantastika.
Znanstvena fantastika je že pregovorno tisti žanr, ki lahko v fantazijskem okviru preigrava tudi najbolj nezamisljive družbenopolitične scenarije in pri tem na test postavlja našo politično domišljijo. Si lahko zamislimo obstoj drugačne družbe, ali lahko sprejmemo logiko, ki nam je na prvi pogled tuja? Leto 2020 prinaša svet, kakršnega ne poznamo.
Villeneuvov nedavni znanstvenofantastični triler v duhu optimizma, ki je sicer značilnost starega Hollywooda, govori o spoprijemanju z radikalno drugostjo, s svetom in jezikom, ki nista naša.
Misteriji Lizbone (Mistérios de Lisboa, r. Raúl Ruiz, 2010)
Za sladokusce: iskanje izgubljenega časa po portugalsko.
Sofisticirana, kinematografska, veličastno kompleksna telenovela, postavljena v 19. stoletje, je bila posneta po delu portugalskega pisatelja Camila Castela Branca. V enem združuje kostumsko dramo, misterij, romanco, kriminalko, družinsko sago. Film krmarijo pripovedovalci, katerih identiteta je dvojna ali v temelju skrivnostna, zato je zgodba polna meandrov, stranpoti, žepkov, zgodb v zgodbah. Film, ki ga je mogoče primerjati z labirintom, nas pretenta z več potegavščinami in iluzijami. V nekem trenutku mu ni videti konca, niti ne vemo, po kakšni poti se je mogoče vrniti nazaj na začetek: v zgodbo, ki uokvirja vse zgodbe, ki je kajpak zgodba o iskanju korenin. Za ljubitelje Marcela Prousta, magičnega realizma, romantike, zgodovinske fikcije, črnega humorja, časovnih zank (in telenovel).
Najboljša ponudba (The Best Offer / La migliore offerta, r. Guiseppe Tornatore, 2013)
V umetnosti se dogajajo največji zločini.
Geoffrey Rush igra poznavalca umetnin, ki začne delati pri nenavadnem primeru. Ovrednotiti mora umetnine ekscentrične bogatašinje, ki se z nikomer noče srečati v živo. Skrivnostna neznanka ga povsem obsede. Mehek, toda napet triler, ki s številnimi prijemi spominja na opus Alfreda Hitchcocka, obravnava vedno intrigantne teme, kot so umetnost, razmerja med originalom in ponaredki, med pristnostjo in pretvarjanjem.
Pijevo življenje (Life of Pi, r. Ang Lee, 2012)
Najverjetneje ni veliko gledalcev, ki so spregledali Pijevo življenje, kinematografsko uspešnico Anga Leeja.
Pustolovski film o preživetju v nemogočih okoliščinah je mojstrsko zrežiran, saj se večino časa dogaja na nekaj kvadratnih metrih. V čolnu se po brodolomu za svoj prostor pod soncem borita mladenič in bengalski tiger. Naravna sovražnika se morata naučiti, da lahko oba preživita le z držanjem primerne distance. Lee se spretno poigrava s pričakovanji, preseneča na vsakem koraku in tako k akcijskim kot bolj meditativnim elementom zgodbe pristopa z vrhunsko zbranostjo.
Nevihta (Mirage / Durante la tormenta, r. Oriol Paulo, 2018)
Če iščete žanrsko produkcijo, ki je dovolj kakovostna, intrigantna in izvirna, se obrnite k Špancem.
Španska kinematografija je tradicionalno vezana na žanrske oblike. (Spomnimo, da je Luis Buñuel oče evropske avtorske grozljivke.) Španski avtorji surove in mračne elemente v nasprotju s Skandinavci praviloma omehčajo s črnim humorjem, ekscentričnimi značaji in sredozemsko karizmo. Poleg omenjene Nevihte, ki spretno uporablja vsa pravila znanstvenofantastične hollywoodske uspešnice in dostavi sijajno, razgibano razvedrilo, priporočam tudi filme domiselnega režiserja Nacha Vigallonda. Če imate radi fantastiko, vam ne bo žal za ogled filma Časovni zločini (Los cronocrímenes, 2007).
Izgubljeno mesto Z (The Lost City of Z, r. James Gray, 2016)
Skoraj zagotovo ste leta 2016 spregledali mistično pustolovsko dramo ameriškega avtorja Jamesa Graya.
Film ima moč čarobnega napoja in nas, podobno kot tudi drugi Grayevi filmi, v počasnem ritmu zaziba v nedrje intrigantne variacije na temo iskanja svetega grala. Govora je o Percivalu Fawcettu, ki je bil v 20. letih prejšnjega stoletja za odkritje izgubljenega mesta sredi amazonskega pragozda pripravljen zastaviti družino, kariero in ugled v znanstveni skupnosti ter nazadnje lastno življenje. Njegova strast ne jenja, pač pa se z razdaljo do cilja še stopnjuje in potencira. Strast ga dobesedno odpelje v nepovrat. V trenutku, ko smo obsojeni na kvadratne metre svojih hiš in stanovanj, se lahko izgubite v dveinpolurni ekspediciji v čudovito neznano, ob spremstvu Ravelove vznesene uverture za balet Dafnis in Hloa.
Konec turneje (The End of the Tour, r. James Ponsoldt, 2015)
Prodorna drama o debati dveh inteligentnih posameznikov.
Film opisuje srečanje med novinarjem Davidom Lipskim, ki je v knjižni uspešnici popisal spomine na komaj teden dolgo, a intenzivno druženje z Davidom Fosterjem Wallaceom. Lipsky je tega pisatelja, ki je bil v 90. letih zaradi senzacionalnega uspeha eksperimentalnega romana Infinite Jest označen za genija, občudoval, a je do njega gojil tudi zavistne in sovražne tendence. Film rekonstruira dogajanje v času intervjuja, ki v obeh akterjih prebudi vse od vzajemne tekmovalnosti do intelektualnega razumevanja.
To ni klasičen buddy film, je pa zanimiva variacija na to temo, film o vezeh intelektualne, ne čustvene narave; o odnosih, ki ne sledijo enostavnim formulam; o fascinaciji z genialnostjo, po drugi strani pa o manj bleščečem zaodrju velikih človeških projektov, o spopadanju z lastno banalnostjo, ničnostjo in krhkostjo. Wallace se je zavedal prav tega zaodrja – ali pa je o tem samo zelo prepričljivo pisal. Film se dotakne pisateljevih glavnih tem: obsesije s popularno kulturo, televizijo, pisanjem, samorefleksijo. Recimo temu ogledu akademski dopust: če krvavo potrebujete debate, katerih glavna tema ni pandemija.
Osmošolka (Eighth Grade, r. Bo Burnham, 2018)
Za motivacijo.
Kayla Day je sramežljiva najstnica, ki se bojuje z občutki neadekvatnosti in željo po sprejetosti, kar sublimira z vloganjem na strani YouTube. V tem je nespretna, nerodna, obupna, a kljub temu vztraja in poskuša na vsak način najti svoj glas, svoj prostor pod soncem.
Film se izogne cinizmu in ironiji, kar lahko razberemo tudi kot njegovo poglavitno sporočilo. Prizna nam: seveda, družbena omrežja veljajo za medij falzificiranja, za slepilo. Prizna, da je na njih polno puhlic ljudi, ki svojo negotovost zdravijo s štetjem všečkov. Ja, tudi Kayla tam sprva širi same floskule, ki spravljajo v zadrego celo gledalce. Toda njena strast nas prepriča in film ključno razliko doseže s popolno odpovedjo ironiji. V tem je edinstven. Sodobna popularna kultura je preprežena z zapovedjo ironije; vse je treba jemati kot ponarejeno, vsemu se je treba smejati. No, tukaj je film, ki nas odveže tega imperativa. Kayli lahko verjamemo. Ob njej se nam odvali kamen od srca.
Več podobnih dobrot: Super hudo (Superbad, 2007), Dej mi, no! (Få meg på, for faen, 2011), Ostani z menoj (Stand By Me, 1986), Sing Street (2016)
Serije:
Oglaševalci (Mad Men, ustvarjalec Matthew Weiner, 2007-2015)
Morda imate šele zdaj čas za epsko dolge televizijske nadaljevanke.
Če bi za priporočilo morala izbrati eno samo nadaljevanko, bi brez pomisleka dahnila: Mad Men, nadaljevanko o hitro spreminjajočem se zasebnem in javnem življenju uslužbencev newyorške oglaševalske agencije v turbulentnih 60. letih. Eden najbolj opevanih primerkov "kakovostne televizije" zaposli vse naše čute in še naše mišljenje; znan je po brezhibnih, tudi pretresljivih scenarijih in vrhunski estetiki. Nadaljevanko lahko vzljubite kot nostalgičen obisk v izgubljenem času, ko se je na letalih kadilo in so moški v pozdrav dvigovali svoje klobuke, kot malo šolo lepega videza in kavalirstva ter priklon izgubljeni umetnosti pametnih replik. Gledate jo lahko kot sago o rojstvu sodobne potrošniške družbe ali nelagodnem sobivanju konservativne in liberalne Amerike, kot študijo odnosov med spoloma, kot alegorijo družbenih sprememb in minevanja časa na splošno. V vsakem primeru vam ne uide spoznanje, da gledate klasiko.
Za mlajše in družine:
Moj sosed Totoro (Tonari no Totoro, r. Hajao Mijazaki, 1988)
Če hrepenite po mili in vedri obliki razvedrila, ki prinaša tudi prvorazredno estetsko izkušnjo, ali želite kaj pogledati z vso družino, se lahko zakopljete v zakladnico animiranih filmov studia Ghibli – ta slovi kot japonski Disney in je verjetno najuglednejši producent animiranih filmov na svetu. Soustanovil ga je Hajao Mijazaki, legendarni ustvarjalec animiranih uspešnic, kot so omenjeni Moj sosed Totoro, Čudežno potovanje (Spirited Away / Sen to Čihiro no Kamikakuši, 2001), Ponjo (Gake no Ue no Ponyo, 2008) in številnih drugih. Podobno kot Disneyjevi filmi tudi Ghiblijevi veljajo za klasike z univerzalnim dometom: ogledate si jih lahko sami, z otroki, in če hočete, tudi večkrat v življenju.
Železni velikan (Iron Giant, r. Brad Bird, 1999)
Nežna fantazijska pustolovščina o prijateljstvu med dečkom in železnim velikanom govori o premagovanju strahu pred neznanim.
Snežak (Snowman, r. Jimmy T. Murakami, Dianne Jackson, 1982)
Kratka animirana klasika o prijateljstvu med dečkom in snežakom, posneta po delu Raymonda Briggsa.
Nedokončana zgodba (The NeverEnding Story, r. Wolfgang Petersen, 1984)
Legendarni mladinski film se s pravljičnimi sredstvi spopada s težavami osamljenosti, melanholije, konca.
Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz, r. Victor Fleming, 1939)
Brezčasna klasika o pobegu v domišljijski svet.
Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox, r. Wes Anderson, 2009)
Domiselna, urbana, nabrita in preprosto kul animirana uspešnica Wesa Andersona govori o nekonformističnem lisjaku in njegovem uporu proti izkoriščevalskim družbenim razmeram. V tem času na zaslone sodijo prav vsi Andersonovi filmi.
Mary in Max (Mary and Max, r. Adam Elliot, 2009)
Duhovit in ganljiv animiran film o dopisovanju dveh ekscentričnih duš, 8-letne Mary iz Avstralije in 44-letnega Maxa iz New Yorka. Film o osamljenih čudakih, ki najdejo pot drug do drugega, vas bo raznežil in nasmejal.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje