Ugleda in povprečne ocene filma se ne da več reševati - režiser in studio lahko v najboljšem primeru računata le še na morbidno radovednost, ki vas bo v kina zvabila v upanju, da je film "tako slab, da je že nenamerno dober". (Le kdo ne citira rad Wiseaujeve kultne klasike The Room? "Oh hi, Mark!")

Naj te upe zatrem kar v kali: Cats je samo zelo, zelo slab ‒ in nepričakovano monoton ‒ film, ki ne bo sprožal salv smeha, le apatično sprijaznjenost s krutim svetom, ki je uničil še zadnjo dobro in čisto stvar, ki smo jo imeli na internetu: nepregledne količine posnetkov ljubkih mačk. Tovrstni apatiji je očitno podlegel tudi distributer, kajti nemogoče je pojasniti, zakaj je film v naše kinodvorane prijadral kar kot "Cats", čeprav z dobesednim prevodom naslov ne bi ničesar izgubil, sploh pa ne navezave na (v slovenščino prevedeno) pesniško zbirko Mačke Thomasa Sternsa Eliota, ki je navdahnila slavni gledališki muzikal.

Osrednje vprašanje je torej: ali Cats vseeno ni samo neškodljiv, dobronameren praznični film z grozljivo zavoženimi posebnimi učinki? Ali pa bi bil po ustvarjalni plati zgrešen tudi, če nam ne bi oskrunil oči s šokantnimi hibridi ljudi in mačk? Od samega začetka je bilo jasno, da bi bilo po nekonvencionalni predlogi, katere se je lotil Tom Hooper, težko posneti klasičen blockbuster, a je kljub temu osupljivo, kako zelo so zgrešeni prav vsi elementi, od same adaptacije zgodbe pa do fotografije in porazdelitve vlog.

Muzikal Cats je od nekdaj del naše kolektivne (pop)kulturne zavesti, a v slovenskem okolju nikoli ni bil usidran tako globoko kot v anglosaškem, kjer mu je legitimnost vdahnil veliki Andrew Lloyd Weber. Če torej niste že od prej vedeli, kakšne vrste mačk so naši protagonisti, t. i. "jellice" (ang. jellicle cats) ... vam ne morem pomagati. Film jim posveti celo uvodno pesem in nešteto omemb, a v nobenem trenutku ne pojasni ali pokaže, kaj naj bi "jellice" ločevalo od običajnih mačk.

Sredi tolpe teh jellic se torej nekega dne znajde Victoria (Francesca Hayward), radovedna in neizkušena bela muca, ki so jo lastniki zavrgli na londonski ulici. Namesto kake temeljitejše ekspozicije nas film zaluča v neprekinjeno serijo pesmi, ki za vse, ki nismo posvečeni v skrivnosti Mačk (pardon - Cats), nimajo ne repa ne glave; med komadi ni dovolj predaha, da bi se zares orientirali. Razbrati se da, da je napočil večer "izbora jellic": Stara Deuteronomy (Judi Dench, še najbolj podobna Strahopetnemu levu iz Čarovnika v Ozu iz leta 1939) bo prisluhnila pesmim vseh sodelujočih mačk in na koncu tisto, ki jo bo najbolj ganila, izbrala za pot v "Heaviside Layer" (spet brez prevoda), nekakšna nebesa, od koder se bo mačka vrnila, domnevno prerojena v boljše življenje. Želja po sladki utehi smrti je tudi edina smiselna motivacija, ki je med gledanjem tega filma res ni težko razumeti.

Vse ostalo je izkušnja, sorodna gledanju kakega japonskega televizijskega kviza brez podnapisov. Zakaj lahko hudičevski McCavity (Idris Elba) izgine v oblaku dima, ostale mačke pa tega ne morejo? Zakaj se mačja Rebel Wilson tako vztrajno in nazorno čoha po mednožju, kjer ni pravzaprav ničesar razen repa? Zakaj nekatere mačke nosijo visoke pete in zakaj imajo vse gole dlani brez kakršnih koli krempljev ali dlak? Zakaj ne morejo ploskati, lahko pa podajajo stvari s prednjimi "šapami"? Zakaj si lahko nekatere mačke odpnejo in slečejo kožuhe, pod katerimi skrivajo bleščeče plesne oprave? Je mačja meta v tem svetu plesna droga? Kaj se je zgodilo s proporci? (V primerjavi z nagrobniki so mačke videti orjaške, za jedilno mizo pa miniaturne.) Si lahko gravitas Iana McKellena kaj opomore od njegovega entuziastičnega mlaskanja in mencanja ušes?

Vprašanj je veliko več kot odgovorov, največ od vsega pa je petja ‒ petju resnično ni ne konca ne kraja. Kljub temu je v celem filmu le ena res omembe vedna pesem, slavna Memory, in Jennifer Hudson je tudi edina, ki dobi pravo priložnost za vokalne akrobacije. (A kaj, ko prizor njenega nenaravnega "gobčka" onemogoči kakršno koli čustveno poistovetenje z melanholično žalostinko o izgubljeni mladosti).

Človek ves čas utopično pričakuje, da se bo navadil na zavrženo estetiko Hooperjevih mačk in sprejel absurdna pravila njegovega sveta. A v resnici dve uri nista dovolj, da bi učinek tujosti popustil: vsakič, ko se na platnu pojavi kaka nova mačka (ali plešoča miš, da ščurkov v uniformah mažoretk niti ne omenjam), se boste na novo zdrznili in zgrozili.

Hooper očitno ni verjel, da bodo filmska občinstva pripravljena sprejeti enake umetniške konvencije kot v gledališču, prav tako pa se ni odločil za v celoti animiran film. Najbrž ni hotel skriti obrazov svoje zvezdniške zasedbe in jih reducirati na "samo" glasovne vloge ‒ bizarni kompromis je t. i. tehnologija digitalne dlake, ki ji uspe celo Idrisa Elbo oropati vsega seksapila. Obrazi so "nalepljeni" na dlakave glave brez (človeških) ušes in boleče očitno je, kje je med njima meja. Veliko govora je bilo o tem, da so igralci izrecno preučevali mačjo govorico telesa in gibanje ‒ a kaj jim to koristi, če se uhlji in repi, ki jih je računalniška magija dodala v poprodukciji, ne obnašajo po nobeni mačji logiki, ampak le poplesujejo v ritmu glasbe (npr. ko mačka zapiha v jezi ali strahu, njena ušesa niso položena nazaj.) Z izjemo dodanega repa in dlake vsi protagonisti ohranjajo človeško fiziognomijo, vključno z ženskimi oblinami. Čeprav so seveda v celoti poraščeni, so obenem vsi zelo nazorno, neprijetno goli.

Morda pa lahko vse to odmislite in se prepustite užitku ob sijajnih plesnih točkah? Ne. Režiser in direktor fotografije Christopher Ross imata očitno rada bližnje kadre, zaradi česar so obrati in piruete Francesce Hayward pogosto grobo porezani oz. ne dobijo prostora, da bi zadihali. Masaker dokonča filmska montaža, ki razseka in nacefra še zadnje ostanke velikopotezne vizualne podobe.

Upala sem, da bom film lahko pohvalila vsaj zaradi drznosti avtorske vizije, ki si je upala v svetu blockbusterjev o superjunakih in neskončnih franšiz staviti na nekaj drugačnega. A v resnici ni na filmu ničesar zares drznega ‒ posebni učinki so ponesrečeni, a pod črto konservativni, saj skušajo v imenu zaslužka ohraniti obraze zvezdnikov. Mukotrpno zgrajena scenografija v nadnaravnih dimenzijah deluje nedosledno, London pa utripa kot klasična stripovska metropola, ki jo osvetljujejo le neonske luči.

Če ste med svoje letošnje novoletne zaobljube vključili več ljubezni in skrbi do sebe (in zakaj ju ne bi?), lahko začnete s tem, da zatrete svoj voajerski nagon in se odpoveste muzikalu Cats. Ti dve uri raje namenite branju knjige, sprehodu, strmenju v prazno steno ‒ čemur koli, kar vam ne bo povzročalo nočnih mor ali vam priskutilo celega mačjega rodu.

Ocena: 2-.