Strniša je besedilo naslovil po kraju dogajanja, barjanski krčmi Žabe, v kateri se Lazar pogaja s Hudičem in mu prodaja svojo dušo. Dramo je podnaslovil “prilika o ubogem in bogatem Lazarju”, označil pa jo je za moraliteto.

Ustvarjalce predstave je zanimalo odpiranje prostorov, ki nastanejo ob asociativnem branju besedila. Uprizoritev tako sestavljajo poezija, songi in besedilo, ki so ga igralci napisali sami.

Nova postavitev dramske klasike, napisane v značilnem strniševskem poetičnem jeziku, je nastala v produkciji Bunkerja, kot koproducent pa se je priključil Zavod Margareta Schwarzwald, katerega soustanoviteljica in umetniški vodja je Maruša Kink. Po poklicu je igralka, prek zavoda pa se posveča tudi režiji. Njen režijski prvenec je bila leta 2013 uprizorjena predstava Prosto po Prešernu. S postavljanjem predstave Žabe je sklenila svoje dveletno gledališko raziskovanje Strniševega "hipnotičnega" opusa.

Z režiserko sva se med drugim pogovarjali o tem, katere interpretacije besedila so najbolj zaznamovale njihov ustvarjalni proces, kako je nastajala glasba za predstavo, ali bi bil lahko Lazar ženskega spola, in tudi o novoletni poslanici, ki nam jo pošiljata revež Lazar in prijateljski Hudič.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kdo je Lazar v vaši predstavi?
Veliko smo se ukvarjali s tem, ali gre za slehernika ali ne. Spraševali smo se: "Je Lazar del nas, ima vsak od nas v sebi malo Lazarja?" In kje je točka, ko preneha biti Lazar? Ko prodaja dušo, kaj je? Zanimalo nas je namreč, kaj duša sploh je. Če se ji odpoveš, kaj je tisto, kar prodaš, kar zastaviš, ob kar si. Strniša lepo pojasni v besedilu, ko Hudič reče Lazarju: "Ne potrebujem tvoje duše, ker jih imam preveč, daj mi svoj spomin." Ne moreš biti ti in obenem bogataš. Lazar se temu sprva upre. In to, za kar se v tem trenutku bojuje, to je duša. Lazarju se pozneje skozi dramo postopoma briše spomin in se zbuja kot nekdo drug.

V tej krčmi se torej po vašem mnenju odvija predvsem vprašanje obstoja duše? Zakaj, mislite, da je dogajalni prostor ravno krčma?
Že po besedilu izvemo, da je to prostor, ki obstaja od nekdaj. Prej je bil tempelj, kjer so častili hudiča, neki druid je tam žgal ljudi, izvemo … mi smo krčmo postavili kot prostor, kamor po naključju zaideš. Prostor je enkrat tam zate, in če bi se naslednji dan vrnil na to mesto, ga ne bi več našel. Kot da obstaja vsak tretji četrtek na čisto drugi lokaciji.

Lazarja sprva spoznamo kot pismonošo, ki bolj ponesreči zatava v krčmo ...
Poštar v Žabah pomeni nekoga, ki išče, beži in zaide, ki lazi, nima obstanka. Vsem prinaša, sam pa nima ničesar. Strniša dramo opiše kot priliko in moraliteto, oboje narekuje, kako se procesa lotiti. Ni klasično besedilo. Že če pogledamo poezijo iz besedila, ki je izredno zahtevna in je nismo vajeni poslušati v gledališču ... Stvari, ki smo jih želeli poudariti, smo širili z asociativnim materialom, z improviziranimi prizori.

Strniševa poezija je posebej za predstavo dobila melodije, nove poudarke?
Predstavo sestavljajo poezija, songi in besedilo, ki so ga igralci napisali sami. Del zasedbe je bend, ki je delal komade sproti, sočasno z našimi vajami. Imamo tri glasbenike in več instrumentov, vodilni so klavir, flavta in violina, zraven so še kitara, bobni, vilice, žlice. V predstavi ima glasba vlogo soigralca. Ko sem razmišljala o predstavi, se mi je v mislih vrtela Kuklina skladba, zato sem jo povabila v igralsko ekipo, čeprav nisem točno vedela, kaj bo igrala. Zelo sem vesela, da je pristopila k procesu.

Strnišo ste želeli postaviti na oder že dlje časa, kajne? Kaj vas je v njegovem delu zanimalo?

V njegove drame sem zaljubljena od srednje šole. Skozi čas se je spreminjalo, kaj je tisto, kar me pri njem najbolj zanima. Ne vem, ali znam to razložiti, ker sem skozi različne prizme vstopala v njegova besedila. Pri mojem načinu dela v gledališču je bistveno to, kdo sodeluje v predstavi. Njihove interpretacije običajno prinesejo nov uvid, nova vrata. Pri naših vajah za predstavo so bila ta vrata spoznanje, da je duša samo spomin. Če mi izbrišeš spomin, ne vem, kdo sem.

Kakšne so posebnosti režije poetičnih dram? Kaj se dogaja s poetiko, ko jo postavljate na oder?
Njegova poezija zelo jasno izraža stvari, poetičnost ne ovira jasnosti. Super so napisani njegovi dialogi, ki stojijo kot pesmi. Zame je njegova poetika hipnotična. To ni lebdeča poezija, umetnost sama na sebi. Doživljam jo kot robato in kosmato. Črpal je iz ljudskega izročila. Ko smo raziskovali slovenske pravljice in pesmi, v katerih nastopajo hudič, žabe in drugi liki, smo našli kup materiala, iz katerega je verjetno črpal. Bila sem presenečena nad literarnimi najdbami. Obstaja, denimo, zgodba Žabja grofica, ki se dogaja na Barju, v tej nastopi tudi hudič. Pomembna je tudi številka 13, tolikokrat Lazar v krčmi vstane od mrtvih. Tudi to je pravljično število. Zanimivo pri Žabah je, da je v besedilu tudi že sam porežiral, določil kostume. Napisane so zelo filmsko. Ko se gleda v ogledalu in vidi drugo osebo …

Bi bilo lažje posneti nekatere dele, kot jih je postaviti na oder?
Zagotovo bi bilo povsem drugače. Mislim, da bi bilo lahko zanimivo za koga, ki se ukvarja s filmom.

Lik Lazarja je zasidran v vsa polja umetnosti, pojavlja se kot lirski subjekt, denimo pri Davidu Bowieju, Nicku Cavu, tudi pri Sylvii Plath. Kaj bi se spremenilo, če bi bil ženska? Dopušča vsebina lika Lazarja v Žabah, da bi bil ženska?
Odpirali smo vse Lazarje – od Biblije do ženskega vprašanja. Če rečeš, da je Lazar slehernik, potem je tudi ženska. Ko želi Strnišev hudič doseči, da se Lazar dokončno odpove spominu, uporabi fantazijo, Evico, sanjsko žensko. In znotraj tega smo si postavljali vprašanje: kaj bi bila ta fantazija pri ženskem Lazarju? Kaj je tisto, zaradi česar bi se bila ženska pripravljena odpovedati sami sebi? Bi bil to moški? Kam v spomin bi bilo treba zavrtati, da bi se mu bila pripravljena odpovedati?

Kako ste raziskovali lik Evice, sanjske ženske? Kolikšno vlogo ima v vaši predstavi?
Zagotovo je Evica nekdo, ki ga hudičevka odigra za Lazarja. Sama zase ne stoji, zaseda mesto moške fantazije. V začetku, ko je bilo še zelo odprto, kako bomo oblikovali zasedbo, je ves ženski del ekipe izrazil prošnjo, da ne bi igrale Evice. Ker se zdi, da je samo "bela kombineža, črna kombineža". Je pa seveda večina besedil tako napisanih. In mislim, da v tej predstavi niti nima mesta iskanje 3D-lika v Evici, ker je v funkciji nečesa drugega.

Kako ste zastavili predstavo, ki se v večini dogaja ob šanku?
Zelo sem vesela, če imam možnost, da se lahko oddaljim od klasičnega odra. Naše Žabe so postavljene v negledališki prostor. Dogaja se v lokalu, ki ga je ekipa postavila prav za občinstvo.

Na kakšen način ste vpletali v predstavo vzporedno raven zgodbe, ki jo sestavljata noč in alkohol, skorajda alkoholni delirij?
Alkohola nisem želela dajati v ospredje, ker se mi zdi, da lahko v tem primeru ostaneš zgolj na tem. Vprašanje je, kaj ta alkoholni delirij lahko da gledalcu. Nisem hotela, da bi občinstvo dobilo občutek, da gre za zgodbo o pijancu. To se mi zdi premalo. Tega nam tako ali tako ni treba pričarati, ker gledalec vstopi v nočni lokal, tako da je razpoloženje že vzpostavljeno.

Lazarja sta dva, siromak in bogataš, prvi pije, drugi pa ne, razen čisto na začetku. Sama sem se tu najbolj naslanjala na našo interpretacijo, izogibali smo se občutku žuganja s prstom, kar je spolzek teren. Žabe so moraliteta, ampak ne tako, da je samo poučno, ker se potem večina takoj obrne stran. Če bi bila edina moraliteta tu "ne toliko piti", nimamo od tega nič.

Na alkohol je po svoje vezan tudi koncept upanja, ker Lazar pije na up, in računa na natakarja, da mu bo šel pri tem naproti ...
Hudič je ravno zato fenomenalen, ker zavzame pozicijo prijatelja človeštva, ki hoče pomagati in govori, da nas ima res rad. "Smiliš se mi, zato ti bom dal, kar hočeš." Vprašanje je, ali je to, kar hočeš, res tisto, kar hočeš? Ko se želja materializira, si res dobil želeno, ali bi moral ti sam prečistiti, kaj je to, kar potrebuješ?

Osrednja tema je tole. Če si želiš biti nekdo drug, se spomni: če bi bi nekdo drug, potem to ne bi bil več ti. Vsi v predstavi delajo na tem, da bi se cikel zaključil. Da bi Lazar končno odšel skozi vrata krčme in samo živel naprej, ne da bi se nenehno ukvarjal s tem "kaj bi bilo, če bi bilo". Vsi radi sanjarimo. Gre pa res veliko časa in življenja za to. Dejstvo pač je, da bomo na koncu vsi umrli. Če pogledava po tej kavarni, v kateri sediva – nikogar, ki sedi tukaj, ne bo več čez sto let. Tega nas je strah, to odmikamo. In ravno zato, ker je pod preprogo, živimo drugače.

In če bi se tega zavedali?
Bi bili morda nežnejši do sebe. Si vzeli več časa zase in svoje drage. Vse floskule držijo. Pri Strniševem Hudiču je zanimivo to, da nenehno ponavlja, da nam želi le dobro, le pomagati, rad bi nam le izpolnil željo, da končno zagrabimo življenje in ga zaživimo. Ne da stalno razmišljamo o tem, kaj drugega še bi.

To je tudi največji obrat od biblične verzije – v drami se prekupčevanje z dušo dogaja pod nadzorom hudiča, ne boga. Kako berete to razliko?
Kot da Strniša s tem vrača posamezniku odgovornost zase. Vsak jaz je tisti, ki lahko spelje življenje bolje, znova in znova, ob čemer naj bi se nekaj naučili. Ni tako, da mi je nekdo zakuhal moje življenje, jaz pa sem nemočna. Lazar se sam odloči za vse, kar se v predstavi zgodi. Nastavljajo mu pasti, ampak vsakič on sprejme končno odločitev. Veliko smo se ukvarjali s pomenom številke trinajst, ker Strniša pri trinajstič dramo zaključi. Kaj je ta trinajst? Ne vemo, ampak ravno zato izzveni kot prilika.

Rekli ste, da ste lahko skupaj skozi ustvarjanje predstave na novo definirali dušo. Pa hudiča?
Ne vem, kako je bilo pred petdesetimi leti objaviti to besedilo, ampak ugibam, da je bilo delo v svoji interpretaciji hudiča kar radikalno. V začetku procesa smo šli v Plečnikovo cerkev na Barju in se pogovarjali s tamkajšnjim župnikom. Čisto na koncu smo ga vprašali, kaj je zanj hudič. Rekel nam je, da je to to tisto, kar te drži na pravi poti, ker postavlja mejo. Zdelo se mi je podobno Strniševemu liku Hudiča. Najprej reče: "Duše ni, si jo kdaj videl?" Ampak potem pojasni: "To, za kar se boriš, to je duša." Zanimivo je bilo opazovati meje Lazarja in Lazarusa, torej nekoga brez moči, ki je v podpoziciji, in nekoga, ki ima vse. V drami je to en in isti človek. Kaj se v tebi spremeni med tem, da misliš, da zmoreš vse in da ne moreš ničesar?

Kaj bi bila potemtakem novoletna poslanica Lazarja in Hudiča?
Da moraš pospraviti za sabo, in ugotoviti, katere izkušnje moraš nesti s seboj, da boš razvozlal vozle, v prihodnje reagiral bolje na mestih, kjer letos nisi znal. Postati čim manj obremenjen s tem, kaj bi moralo biti ali kaj bi lahko bilo, in namesto tega iskati, kar je.