Vendar Rembrandtovega življenja in dela kljub temu žalostnemu podatku ob njegovi smrti ni mogoče primerjati še z enim velikim nizozemskim slikarjem, ki je živel dve stoletji pozneje, Vincentom van Goghom. Če zadnjega njegov čas ni razumel in svojih del ni prodal, je Rembrandtova zgodba povsem drugačna. A začnimo jo pripovedovati tam, kjer se začne.

Rembrandt van Rijn se je rodil leta 1606 v Leidnu. Oče, mlinar, je sinu omogočil dobro izobrazbo in ga leta 1620 poslal na leidensko univerzo, a Rembrandt je zelo zgodaj začutil, da njegova usoda leži v slikarstvu. Tri leta se je učil pri nekem lokalnemu slikarju, nato pa odšel v trgovsko središče v Amsterdamu, kjer je leta 1624 šest mesecev znanje izpopolnjeval pri Pietru Lastmanu (1583-1633). Prav v delavnici tega v Italiji šolanega mojstra se je Rembrandt seznanil z chiaroscurom in drugimi Caravaggiovimi dosežki.

Nadarjeni slikar zaslovi
Dramatično baročno zajemanje svetlobe, kakršno vidimo na primer na Oslepitvi Samsona, je davek italijanski umetnosti. Naslednja leta je Rembrandt ustvarjal v svojem rojstnem mestu, kjer je najprej zaslovel s svetopisemskimi in mitološkimi prizori, nato pa se leta 1631 oziroma na začetku leta 1632 preselil v Amsterdam, kjer mu je takojšnjo slavo prinesla še danes ena njegovih najslavnejših slik Anatomija dr. Tulpa. Številna naročila mu je pomagal priskrbeti trgovec z umetninami Henndrick van Uylenburgh, pri katerem je slikar tudi bival, in kmalu je Rembrandt postal premožen moden umetnik.

Poroka, otroci, ljubica in bankrot
Leta 1634 se je poročil z van Uylenburghovo nečakinjo Saksijo, s katero je imel štiri sinove. Od teh so trije umrli že v otroštvu, le Titus, rojen leta 1641, je preživel. Vendar že leto za njegovim rojstvom je umrla Saksija. Šest let pozneje je prišla v slikarjevo gospodinjstvo mlada služkinja Hendrickje Stoffels, ki je verjetno tudi zaslužna za razdor med Rembrandtom in vdovo Geerge Dircx (ta je leta 1649 uspešno tožila slikarja, češ da je prelomil obljubljeno zaroko). Hendrickje je nato ostala do svoje smrti leta 1663 slikarjeva gospodinja in ljubica, leta 1654 pa mu je rodila tudi hčer Cornelijo.

V 50. letih je slikar ustvarjal eno mojstrovino za drugo. Čeprav ga je čas nekoliko povozil in ni sodil več med najbolj moderne slikarje, mu bogatih naročnikov ni primanjkovalo. Verjetno je slabo upravljanje z denarjem razlog, da je mojster leta 1656 dokončno bankrotiral. Rembrandt je preživel tako Titusa kot Hendrickje in umrl 4. oktobra leta 1669.

Opus
Za nizozemske slikarje 16. in 17. stoletja je bilo morda stanje težje kot za njihove sodobnike drugih dežel. Ni bilo dvorskih ali cerkvenih zavetnikov, kakršnih so bili vajeni italijanski mojstri, prav tako ni bilo tradicije knežjih slikarjev, umetniki pa so bili bolj kot ne navadni obrtniki, ki so ustvarjali blago, ki ga ljudje kupujejo. Slikarji so se tako specializirali za določene žanre, le redki med njimi pa so blesteli v več različnih panogah. Rembrandtu je to nedvomno sijajno uspevalo.

Bil je slikar, ki je znal človeka sijajno ujeti v vsej njegovi človečnosti in vsakdanji nravi. Njegov resnično obsežen opus zajema tako zgodovinske prizore, ki so bili takrat še vedno na vrhu lestvice najbolj cenjenih motivov, portrete, po katerih je posebej slovel, tihožitja in žanr kot izpovedne lastne podobe, na katerih spremljamo mojstrovo obrazno in slikarsko potezo od mladostniških let do smrti.