Gre za uprizoritev, ki jo je leta 2016 za mariborski oder režiral Filippo Tonon, podpisal se je tudi pod scenografijo in koreografijo.

Giacomo Puccini se je leta 1858 rodil v glasbeni družini v Lucci v Toskani. V mladosti je bil organist, za cerkveno rabo je napisal tudi prve skladbe. Študiral je na milanskem konservatoriju, leta 1884 je občinstvo navdušil že s svojim opernim prvencem Le Villi. Njegova druga opera Edgar je bila deležna mlačnega odziva, z naslednjo, naslovljeno Manon Lescaut, pa je znova požel priznanje tako občinstva kot kritike.

Smrt je prekinila ustvarjanje opere Turandot
Svoje tri najuspešnejše opere – La Boheme, Tosco in Madame Butterfly – je ustvaril na prelomu stoletja. Sledile so še Dekle z zahoda in tri enodejanke, ki jih je združil v triptih. Proti koncu ustvarjalnosti je začel pisati še opero Turandot, a mu je ni uspelo dokončati. Delo je nato po Puccinijevih skicah dopolnil 52-letni skladatelj Franco Alfano, ravnatelj torinskega konservatorija in njegov prijatelj. Sicer je bilo kandidatov za to delo več, sprva so pomislili na Pietra Mascagnija in Riccarda Zandonaija, a sta nalogo odklonila.

Še drugo Puccinijevo delo, ki ga preveva eksotika Daljnega vzhoda
Puccinijevo opero Turandot "preveva eksotika Daljnega vzhoda, s katero se je srečal drugič na svoji skladateljski poti. Prvič, ko je pisal Madame Butterfly. Seveda je med nastankom obeh stvaritev minilo precej časa. Opera o gejši Čo-Čo-San je ugledala luč sveta leta 1904, Turandot pa je začel pisati leta 1921. Ko je Puccini leto poprej začel iskati zgodbo za novo opero, je dobival številne predloge. Renato Simoni – dolgoletni gledališki kritik pri časopisu Corriere della sera – mu je predlagal Turandotte, gledališko igro beneškega dramatika Carla Gozzija iz 18. stoletja, in Puccini se je v hipu odločil, da bo to zgodba njegove naslednje opere," je pojasnil Juravić.

A od te skladateljeve odločitve je nato minilo že nekaj mesecev, libreta pa ni bilo od nikoder. Puccini je po Juravićevih besedah "celo izrazil bojazen, da ga bo začetno navdušenje minilo in ne bo več čutil ustvarjalne vročice. Renato Simoni se je končno lotil pisanja libreta, Puccini pa je iskal izvirne primerke kitajske glasbene folklore. Precej primerkov je dobil v Britanskem muzeju v Londonu, nekaj pa mu jih je dal prijatelj, baron Edoardo Fassini Camossi, dolgoletni italijanski diplomat na Kitajskem".

"V sebi mora imeti nekaj velikega in nepredvidenega"
Puccini je "delal zanosno in navdušeno, toda proti koncu dela je véliki mojster hudo zbolel za rakom na grlu. Partitura je bila napisana do zadnjega dueta, za katerega je skladatelj dejal, da mora biti 'vrhunec mojega ustvarjanja, v sebi mora imeti nekaj velikega in nepredvidenega'. Toda bolezen je napredovala. Puccini je odpotoval v Bruselj na kliniko slovitega profesorja Ledouxa. S sabo je vzel gradivo za duet in finale, a mu je 29. novembra 1924 smrt iztrgala pero iz rok," je še povedal Dejan Juravić.

Ob Rebeki Lokar so nastopali še Nika Gorič (Liu), Valentin Pivovarov (Timur), Max Jota (Kalaf), Martin Sušnik (Pong), Dušan Topolovec (Pang), Darko Vidic (Ping), Danilo Kostevšek (Altoum) in Jaki Jurgec (Mandarin). Kostumografka je Cristina Aceti, zborovodkinja pa Zsuzsa Budavari Novak.