Zdi se, da želimo čas urediti, označiti, spraviti v red, praznujemo obletnice različnih dogodkov, rojstva ali smrti pomembnih oseb, ali pa tej osebi posvetimo kar celo leto. Tako je vlada Republike Slovenije lansko leto med drugim uradno razglasila za leto Jožeta Plečnika, to, ki se je pravkar začelo, pa za leto Edvarda Ravnikarja.

Pogovor z arhitektom in kustosom v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Milošem Koscem ter Markom Zajcem, zgodovinarjem z Inštituta za novejšo zgodovino, smo namenili minulemu Plečnikovemu letu ter obletnicam in spominu v širšem smislu. Zakaj bi se pravzaprav spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? Na kakšen način obletnice odražajo družbo, kot si jo predstavljajo tisti z močjo in kako lahko spreminjajo zgodovino? Zakaj obletnice nekaj spremenijo, čeprav ne spremenijo ničesar? O vsem tem je tekla beseda, pa tudi o tem, da kljub obletnici in slavljenju Plečnika, njegova dediščina danes propada.

Miloš Kosec, kako kot arhitekt in soavtor ene od letošnjih razstav o Plečniku gledate na minulo leto? Kakšen je izkupiček ob koncu leta, posvečenega arhitektu, o katerem se zdi, da vemo skoraj vse?
Miloš Kosec: Plečnikovo leto je v mnogih pogledih ponudilo to, kar od obletnic pričakujemo. Te so priložnost, da se ponovno posvetimo temam, ki se zdijo dobro poznane in raziskane, ocenimo stanje in odpremo morda spregledana področja. Trdno sem prepričan, da nam Plečnik še vedno ponuja neobdelane teme in da bo to morda tako tudi čez 50 in 100 let. Kot vsak veliki ustvarjalec ponuja vsaki dobi priložnost, da ga odkrije na novo.

To je eden od razlogov, zakaj je Plečnikova umetnost aktualna, svetovno pomembna in večna, in je upravičeno na seznamu Unescove svetovne dediščine. Čeprav se pogosto govori, da je zidal za večnost in da gre za neko v času zamrznjeno, klasično arhitekturo, ki ne prenese sprememb, to ni pravi razlog njegove nenehne pomembnosti. Ta termin večnosti, ki se vedno povezuje s Plečnikom, je po mojem mnenju problematičen.

Njegova arhitektura je večna kvečjemu zato, ker je kljub spreminjanju okoliščin, družbe in prostora, vedno znova aktualna in zanimiva, vedno znova je pred svojim časom. Če je bilo njegovo delo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zanimivo kot priložnost kritike funkcionalizma in modernizma ter razmisleka o takrat aktualni postmoderni, nas danes to ne zanima več v tej meri. Smo pa zato odkrili Plečnika kot izredno tvornega ustvarjalca javnih prostorov, ki jih je težko skomercializirati, prostorov, ki niso več kritika modernizma, ampak so lahko tudi kritika instrumentaliziranega, poblagovljenega, neoliberalnega mesta. In pri tem je način njegovega ustvarjanja ključen.

Minulo leto je tako pomenilo tudi priložnost za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem, čigar vloga v slovenski in svetovni zgodovini umetnosti in arhitekture ni več vprašljiva, in na drugi strani presenetljivim propadanjem njegove dediščine. Ta je bolj kot kadar koli prej žrtev oblastniških in investitorskih pritiskov, včasih celo nasilnih uničenj. Gre za zanimivo dihotomijo hkratnega povzdigovanja in poniževanja, ki gresta očitno z roko v roki. Obletnice imajo v tem smislu lahko pozitivno vlogo, če niso samo priložnosti za pogled nazaj s penino v roki, ampak jih izkoristimo kot priložnost za razkrivanje problematičnih in destruktivnih dogajanj pod okriljem na prvi pogled nedotakljivih in večnih imen.

Sorodna novica "Epidemija je mesta pokazala v njihovi skrajnosti"

Našteli ste različne poglede na Plečnika in tudi v besedilu razstave v MAO, katere soavtor ste, preberemo, da je vsaka vsakokratna družbena situacija izbrala svojega Plečnika. So obletnice lahko način množenja teh pogledov, ali pa po drugi strani dodatno utrjujejo ta nacionalni mit, ikono?
Miloš Kosec: Danes je zares problematično reproducirati vzorce spominjanja in obeleževanja spomina iz 19. in 20. stoletja, zato je ključno, da Plečnikova, pa tudi Ravnikarjeva obletnica v letu 2023, nista zgolj ponovitev starih načinov slavljenja z novimi sredstvi. Morda je v tem smislu tvorna vzporednica s spomeniki. Tudi ti so danes zelo arhaična umetniška oblika, saj na trgih in ulicah še kar postavljamo bronasta poprsja umrlih (večinoma) mož. To je v današnjem času bizarno arhaična praksa. Obletnice in spomeniki so lahko še vedno aktualni, a jih moramo izumiti na novo in razumeti, da so priložnost kritične refleksije in ne gre le za ikonofilično ponavljanje vzorcev iz 19. stoletja. Način spominjanja se je od leta 1991 v resnici ponovno tradicionaliziral, to je pri spomenikih, ki ostanejo v prostoru, še bolj očitno. Treba je vztrajati pri detradicionalizaciji teh vzorcev, kar seveda pomeni sprejemanje in nadaljnje razvijanje sodobnih spomeniških praks. A morajo biti sodobne in nagovarjati naše probleme, ne pa davno umrlih mož pod krinko čaščenja zgolj postavljati na piedestale.

Marko Zajc, vi ste zgodovinar. Kako veda, ki se ukvarja s preteklostjo, gleda na to čudno človeško navado spominjanja ob točno določenih časovnih enotah?
Marko Zajc: Zgodovina obožuje letnice in obletnice, ker so orodja zgodovinopisja. Brez obletnic, letnic in časovnih enot se ne moremo iti zgodovine. Po drugi strani pa se te obletnice kdaj tudi fetišizira, zgodovinarji večkrat postanemo sužnji nekih časovnih enot, recimo desetletij, stoletij. Govorimo o kratkem 20. stoletju in o dolgem 19. stoletju. Nekateri zgodovinarji so opozarjali, da se ne smemo preveč obesiti na te časovne enote, saj so zgolj priročne, so zgolj orodja. Po drugi strani pa so nekatere enote astronomska dejstva – kot na primer dan in leto. Nemški zgodovinar Reinhart Koselleck, ki je pisal o časovnih plasteh, je kombiniral linearni in ciklični pogled na zgodovino.

Poudaril je, da so nekatere plasti naravna danost, druge plasti pa so že konvencija, kot denimo tudi naš koledar. Potem so tu še enkratni dogodki, ki prav tako vplivajo na različno pojmovanje časovnosti. Ne poznamo samo časa v fizikalnem smislu, temveč je kategorija časa subjektivna. Ljudje in institucije ga pojmujejo različno. O obletnicah je treba razmišljati v tem kontekstu. Pravzaprav so nenavadne, s suhim zgodovinskim znanjem jih težko razložimo, saj ničesar ne spremenijo. Ne spremenijo preteklosti. Neka osebnost se sto let po rojstvu ali smrti čudežno ne pojavi ponovno. Nebo se ne odpre, nič se ne zgodi. Vseeno pa obletnice potrebujemo. Zakaj? Ker so odvisne od preteklosti na nek način reinterpretirajo minule dogodke in osebe. Čeprav se nič ne zgodi, pa vendar se, saj vplivajo na to, da nekaj postane znova aktualno in to ponovno ozavestimo.

Da, to je zanimivo, zakaj bi se nečesa spominjali ravno po stotih letih in ne po devetindevetdesetih? Ampak čeprav je ta logika obletnic po svoje bizarna, nenavadna, pa je po drugi strani zelo človeška. Beležimo vsako leto svojega življenja in tudi v naših življenjih so bolj pomembne tiste okrogle obletnice. Sprašujem se, kdaj se je to pravzaprav začelo, ta praznovanja in kako je človeška civilizacija povezana z merjenjem časa, zaznamovanjem obletnic.
Marko Zajc: To je težko natančno opredeliti, a je najverjetneje povezano s samim dojemanjem časa. Mogoče sega v čas pred prvimi civilizacijami, zagotovo pa vsaj v čas prvih civilizacij. Ključna je želja po ohranjanju spomina, da bodo zanamcem znana slavna dejanja bogov ali kraljev. Kljub vzporednicam pa se ta potreba na individualnem in kolektivnem nivoju razlikuje. Individualno redko praznujemo negativne spomine, na primer obletnico smrti ali bolečo ločitev. Na družbenem in državnem nivoju pa se pogosto zaznamuje travmatične dogodke, kot so vojne ali revolucije, tudi druge tragične dogodke, ki so nekaj spremenili, kot je npr. holokavst. Zgodovinopisje ima seveda pri tem pomembno vlogo, obletnice pa so lahko priložnost, da se nekatere vsebine ponovno približajo in da se zgodovinska veda znajde na prvih straneh priljubljenih časopisov ali na televiziji. Tako imamo občutek, da obletnice nekaj spremenijo.

Da, gotovo vzpostavljajo neko podobo in znamko, širijo vednost, lahko tudi gradijo moč, jo povečujejo. Ampak k tem temam bi se obrnili pozneje ... Ko smo še pri tej človeški ravni, bi dodala, da ko na primer slišimo, kaj se je zgodilo na današnji dan pred petdesetimi leti, to čutimo kot del naše realnosti in zgodovine. Obletnice imajo torej tudi povezovalno vlogo.
Marko Zajc: Da, absolutno to čutimo na ta način. Obletnice lahko delujejo samo tako, da jih vzpostavljamo vedno znova. Če omenjate oddajo Na današnji dan, nacionalni radio konstituira spomin podobno kot šolska zgodovina. Morda je nek vidik celo bolj dragocen, saj je ta oddaja od nekdaj poudarjala manj znane vidike preteklosti in tako dodaja neko pestrost v krajino spomina, v kateri živimo. Obenem pa prav take stvari konstituirajo narod v širšem pomenu besede. Del neke družbe se morda počutimo prav zaradi takih navideznih banalnosti, ki so morda še bolj pomembne.

Da, obletnice imajo ob boku s spomeniki pogosto to funkcijo. Miloš Kosec, že pred današnjim pogovorom ste omenili madžarske milenijske proslave v jubilejnem letu 1896, tudi tu je šlo za en tak primer grajenja nacionalne zavesti.
Miloš Kosec: Ta primer je zelo zanimiv, saj eksplicitno ilustrira dileme, o katerih smo danes govorili. Konec devetnajstega stoletja so želeli na Ogrskem obeležiti tisočletnico prihoda Madžarov v Panonsko kotlino, potem pa se je pa seveda izkazalo, da ni znano, kdaj točno so prišli in so zato izbrali nek arbitraren datum, leto 895. Tisočletnica bi tako padla na leto 1895. Zamislili so si ogromno število spomenikov in razstav, v Budimpešti so postavili prvo podzemno železnico v kontinentalni Evropi, pripravili so svetovno razstavo.

Ogrsko kraljestvo je tedaj bila ogromna dežela, polovica Avstro-Ogrske monarhije, Madžari so po dolgih stoletjih nadvlade, kot so vsaj oni to razumeli, iskali svojo nacionalno zavest. Tedaj se je v mnogočem formiral madžarski imperializem v sodobnem smislu. Zaradi preveč velikopoteznih načrtov pa se je izkazalo, da ne bodo ulovili rokov, ki so si jih sami zadali. In so pač spremenili obletnico, za tisočletnico prihoda Madžarov so določili leto 1896, zato da so lahko vse pravočasno zgradili in odprli. Zaradi zamud z gradnjo spomenikov v devetnajstem stoletju so morali torej Madžari v devetem stoletju priti v Panonsko kotlino eno leto pozneje. To je izrazit primer tega, kako obletnice spreminjajo zgodovino za nazaj oziroma jo ustvarjajo glede na potrebe sedanjosti. Lahko gre za zgodovinopisje, infrastrukturno, umetniško vprašanje ali način formiranja imperializma v nekem času. Arbitrarnost obletnic pomeni, da so podvržene instrumentalizaciji vsakršne politike in družbe, lahko pa nam tudi pomagajo, da odkrijemo nekaj, česar sicer ne bi – podobno, kot če knjižnico urediš po novem ključu. Oddaja Na današnji dan je že tak primer, ko se premetani organizacijski princip kolektivnega spominjanja vrže na površje teme, ki bi v drugih organizacijskih ključih ostale spregledane.

Po drugi strani pa lahko prav obletnice kakšno temo potisnejo v ozadje. Če se na primer celo leto spominjamo Plečnika, morda spregledamo kakšnega drugega arhitekta. Marko Zajc, tudi sami ste opozorili, da so obletnice lahko problematične, saj nekaj postavijo v ospredje, nekaj drugega pa potem nujno potisnejo v senco.
Marko Zajc: Seveda, obletnice imajo v družbenem in političnem kontekstu vedno določeno vlogo. Če pozornost namenimo določeni obletnici, lahko to zasenči nekaj drugega. Recimo praznovanje obletnice osamosvojitve lahko zakrije obletnico razpada Jugoslavije. V različnih okoljih se seveda poudari različne teme. Obletnice so lahko problematične, če jim zgodovinarji in raziskovalci prilagajajo metodologijo in konceptualni aparat. Ali če zato, da bi dobili določen projekt, strežejo aktualni ideološki strukturi. Kar se tiče tega, je redkokdo v akademskih vodah brez greha, zato moramo nujno biti samokritični. Zgodovinopisje včasih obletnice malo preveč sprejme za svoje. Lani se je tako odvilo povsem resno zgodovinsko zborovanje na temo dvojke v 20. stoletju, kjer so zgodovinarji predstavljali, kaj se je dogajalo leta 1902, 1922, in tako naprej vse do leta 1992. To se mi zdi nekoliko problematično, kot da gre za čudno numerologijo, ki skuša vse povezati z magično številko dva. Nekatere stvari potem seveda izpadejo, ker ne spadajo v to shemo sekljanja preteklosti kot čebule.

Vrnimo se nazaj k odnosu med obletnicami in spomeniki. Miloš Kosec, ali se ni tudi pobuda za prvi javni spomenik na naših tleh, spomenik Valentinu Vodniku, izoblikovala ob obletnici? Zgrajen pa je bil potem pozneje.
Miloš Kosec: Da, večina spomenikov, tudi Vodnikov, je bila na tak ali drugačen način povezana z obletnicami. Verjetno iz popolnoma identičnih razlogov kot velja za pozitivno diskriminacijo obletnic danes, ker se domneva, da je lažje mobilizirati nabirke, sredstva z nekim zunanjim formalnim povodom. Mislim, da je bilo pri Prešernovem spomeniku zelo podobno, le da je tam zaradi finančnih in organizacijskih razlogov prišlo do velikega zamika in je bil spomenik postavljen bistveno pozneje. To zamudništvo oz. počasno realizacijo visokoletečih idej seveda poznamo v naših krajih še danes.

Marko Zajc: Nabirke za Vodnikov in Prešernov spomenik pa odražajo tudi stanje slovenske politike in družbe oziroma nastajajoče slovenstvo. Vodnika, ki je bil nedvomno slovenski pesnik in pomemben za izobraževanje in slovenski jezik, so izkoristili kot nekakšno torišče. Tedaj so šele začeli z nacionalno agitacijo. Pri Prešernovem spomeniku pa je šlo že za željo pokazati najboljše, kar imamo. Lep spomenik, ki markira prostor. To, da so nacionalna gibanja marikirala določene točke v prostoru, je bilo takrat, tudi v zadnjih letih habsburške monarhije, zelo pomembno. Ni šlo samo za večni nacionalni boj, a je ta bil sestavni del tedanje realnosti. Pri Vodniku so denar prispevali patrioti, pri Prešernu pa je bilo, če se prav spomnim, že malo težav s pridobivanjem sredstev. Kar je simptomatično – ko je gibanje bolj razvito, je več težav.

Če že poudarjamo Plečnika, pa je še en primer spomenika, ki je nastal ob obletnici, prav njegov spomenik Ilirskim provincam.
Miloš Kosec: Da, postavitev spomenika Napoleonu oziroma Ilirskim provincam je bila vpeta v našo lastno nacionalno mitologijo po eni strani in na "jugoslovansko", državotvorno tradicionalno povezavo Srbije s Francijo po drugi. Komemoracije Ilirskih provinc so bile povezane z dnevno politično agendo, kot se pogosto zgodi pri obletnicah in spomenikih. Na to zgodbo smo danes, predvsem v Ljubljani, navajeni gledati z lokalnega vidika, poudarjamo preporod slovenskega jezika in kulture v času Ilirskih provinc. A je bilo postavljanje Ilirskega stebra bolj vpeto v geopolitični vidik zavezništev po prvi svetovni vojni. Zlati palmov list na spomeniku je donirala francoska država, odprtja spomenika pa se je udeležil francoski veleposlanik. Gre skratka za primer sinteze državnih in lokalnih, ljubljanskih interesov, kjer je bila želja pridobiti pozornost, sredstva in državno podporo za dovolj monumentalno markiranje prostora zaradi bolj ali manj smiselnih povezav z vladajočimi interesi. V številnih drugih primerih gre za podobno zgodbo. Pri nas nazadnje morda pri spomeniku ruskim padlim vojakom na Žalah leta 2016, ki ga je skupaj z Borutom Pahorjem otvoril ruski predsednik Vladimir Putin.

Kaj pa razkrivajo kakšni novejši primeri? Na primer ob 100. obletnici priključitve Prekmurja Sloveniji smo v Ljubljani dobili Prekmurski trg.
Miloš Kosec: Da, to je zanimiv primer, ki je del urejanja javnega prostora v Ljubljani. Domnevam, da je bil glavni povod želja po tlakovanju tega prostora. Ponudila pa se je pač priložnost, da to postane Prekmurski trg. Obletnica je nedvomno pomembna, a ta del mesta ni z njo nikakor povezan, vsaj kolikor je meni znano. Skratka, spet se je povsem praktična želja spojila s priložnostjo. Ta prostor je za ljubljansko mestno oblast zelo pomemben, gre za četrt z mnogimi prostorskimi konflikti, v katerih se problematično razrešuje nasprotje vladajoče mestne vizije razvoja z interesi lokalnih prebivalcev – na primer z Rogom in Cukrarno, ki sta osrednja projekta trenutnega župana. Oblikovanje nove kulturne četrti se je povezalo s to razmeroma arbitrarno priložnostjo. Tako kot so okrogle obletnice arbitraren pojem, je bila v tem primeru razmeroma arbitrarna tudi povezava med dogodkom in prostorom.

Marko Zajc je še kaj, kar nam pove pogled v preteklost tega obletničarstva, tega načina pomnjenja glede na obletnice?
Marko Zajc: Mislim, da marsikaj ostaja podobno, so pa seveda tudi spremembe. V nedavnem času se je pojavilo denimo vprašanje želja akterjev, na primer Drnovškovega kipa, ki ga v času življenja ni hotel. Potem so tu primeri, kot je vračanje spomenika Radetzkega, kjer ni večje ideološke slike ali agende, šlo je zgolj za željo, da je tu en lep konjenik, ker je bil dvorec njegova last. To je povsem drugače kot pri ideološki agendi osamosvojiteljev, pri slavljenju leta 1991 in podobno, kjer nekateri politični akterji zelo veliko polagajo v spomeništvo in v konstruiranje očetov naroda. To je seveda v bistvu neke vrste regresija, s katero se vrnemo v 19. stoletje in čas Bleiweisa, ki pa je zares bil oče naroda. Veliko je torej nasprotujočih si vidikov.

Zgodovinopisje se mora včasih otepati določenih zgodb. Tak primer je tudi Inštitut za novejšo zgodovino, kjer sem zaposlen. Včasih se je imenoval Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, ki je že od ustanovitve leta 1959 imel težave s socialistično partizansko kulturo. Funkcionarji so na inštitut gledali kot na nekakšen servis za proslave – ko je obletnica, pokličemo inštitut, ta pripravi koherentno zgodbo. Ali pa so inštitut vprašali, katera zgodovinska naracija je sporna in katera ni. Podobno se kdaj zgodi še danes, ljudje se včasih obrnejo na nas s kritiko, češ da bi morali nujno slaviti neko osebo. Te zadeve bodo ostale, saj ljudem zelo veliko pomenijo, se ja pa s tem treba soočati previdno in inkluzivno. Če se materializira spomenik, ki razdvaja in ob katerem ni konsenza, lahko to povzroči nadaljnje težave in konflikte v družbi. Tako delo postane akter, kljub temu da je neživa snov. Tega mora biti čim manj, saj ni koristno za družbo.

Miloš Kosec, omenila sva razstavo UNIVERSUM Plečnik: od delavnice do mita, ki je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Med drugim je izpostavljena vez Plečnika z učenci, kar je verjetno nek živ način spominjanja in prenašanja vedenja?
Miloš Kosec: Pri zasnovi te razstave se nam je zdelo pomembno, da ne bi šlo zgolj za slavljenje ene same genialne osebnosti. Seveda ni nobenega dvoma o Plečnikovi veličini, nedvomno je eden največjih umetniških ustvarjalcev, kar jih je prišlo iz naših krajev, del svetovne dediščine je z zelo dobrim razlogom. Popolnoma se zavedamo njegovega pomena, ampak treba pa je tudi razumeti, da je v ta proces bil vpleten ekosistem več ljudi. Plečnikova arhitektura je splet sicer hierarhičnega in natančno vodenega sodelovanja velikega arhitekta z mnogimi sodelavci, včasih tudi soavtorji. Brez Plečnika ne bi bilo ljubljanske šole za arhitekturo, niti Edvarda Ravnikarja, ki je bil njegov najboljši učenec in je nadaljeval preobražanje tkiva Ljubljane in celotne države po izvirnih modernističnih principih. Plečniku ni uspelo postaviti šole, ki bi nadaljevala njegov način ustvarjanja arhitekture, mu je pa uspelo nekaj drugega, morda še celo pomembnejšega.

Postavil je temelje izobraževanja in snovanja specifične slovenske šole za arhitekturo, ki se v odmevih še vedno nadaljuje tudi v današnji produkciji arhitektk in arhitektov, ki delujejo po vsem svetu. To je kolektivna gesta, ki je morda pomembnejša od trženja Plečnika na komercialnih in turističnih produktih. Tudi glede Plečnika so bile velike debate, kdaj mu bomo v Ljubljani postavili spomenik. Plečnik ima v Ljubljani že lepo število doprsnih spomenikov, a noben ni od teh ni tako markanten, kot so njegove lastne arhitekturne ureditve.

Treba se je obriti k njegovim delom in prebrati, kaj piše na fasadi Križank. Ni bil pišoč arhitekt, pa je vendar vsem na ogled zapisal, kaj si misli o spominjanju:: "minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin." Mogoče bi ga bilo treba vzeti dobesedno in se namesto za nove trge in spomenike zavzeti predvsem za obvarovanje njegovih del. Ne pa, da jih prepuščamo investitorjem, Plečnikovo osebnost, ki je ni treba vzdrževati ali je obnavljati, pa slavimo kot turistični produkt. Prav Plečnikova Ljubljana in sprehod med njegovimi ambienti je najbolj sodoben odgovor na poblagovljenje in zapiranje mesta, ki smo mu danes priča.

Marko Zajc: Upoštevanje zgodovinske osebe, ki jo slavimo, se mi zdi ključno. Pogosto vse te obletnice izpostavijo le en vidik, kar je na neki način krivično, saj to osebo vzame iz konteksta. Postavi jo v vlogo, kjer zgodovinsko v resnici ni bila. Če hočemo res spoštovati človeka, ki je nekaj pomembnega naredil, ga je treba odkriti v njegovi polnosti in kontekstu, upoštevati tudi manj všečne, morda celo sporne vidike. Soočiti se moramo tudi s pomembnimi osebnostmi, ki so imele sporne značilnosti. Pri tem nam lahko pomaga prav zgodovinopisje.

Končuje se torej Plečnikovo leto, začenja pa Ravnikarjevo. Kaj si, Miloš Kosec, želite, da bi to prineslo?
Miloš Kosec: Za Ravnikarja velja podobno kot za Plečnika, ki je svetovno pomemben arhitekt postal po celi seriji intelektualnih in organizacijskih podvigov v osemdesetih in devetdesetih letih, z veliko razstavo v Pompidou centru in prvimi resnimi pregledi celotnega opusa slovenskih raziskovalcev dr. Damjana Prelovška in dr. Petra Krečiča.

Podobno je Ravnikarjevo svetovljansko širino in globalni razpon do neke mere pokazala razstava o jugoslovanski modernistični arhitekturi Proti konkretni utopiji iz leta 2018 v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je pa resen pregled njegovega ustvarjanja treba šele narediti. Leto 2023 je priložnost za nadaljevanje te velike in nujne naloge. In ne samo v Ljubljani, ki je zaznamovana z njim. Na nekdanjem Trgu revolucije, današnjem Trgu republike, se je dogajalo zelo veliko pomembnih dogodkov, od proslave Neodvisnosti do protestov v zadnjih letih, in vsi so se zapisali v kolektivni spomin.

A ne smemo pozabiti, da je Ravnikar tudi regionalna, jugoslovanska in evropska figura. Kranj in Nova Gorica brez njega ne bi bili takšni mesti, kot sta danes. Želim si, da to ne bi bilo samo ljubljansko leto, temveč bi se vpela tudi druga mesta in da bi razumeli, da je Ravnikar prav tako kot Plečnik ključen za razumevanje sodobnega javnega prostora in tega, da mesto ne sme stremeti k lovljenju fiksne podobe, temveč k procesu. To je parafraza njegove misli, ki bi nam danes v Ljubljani in drugje prišla zelo prav. Gledamo fasade, za katerimi je veliko neenakosti in stisk, veliko zelo problematično zgrajenih javnih, poljavnih in zasebnih prostorov. Edvard Ravnikar ni bil le arhitekt, ampak tudi mislec družbeno odgovornega urejanja skupnega prostora, ki nam pomaga misliti situacijo tukaj in zdaj. Treba ga je odkrivati in razumeti, da gre za živo snov, ki jo moramo v veliki meri šele predstaviti, razumeti in z njo tudi polemizirati.

Za konec pa le še, kako bi se po vajinem mnenju morali spominjati v prihodnje?
Miloš Kosec: Mislim, da moramo tako o obletnicah kot o spomenikih začeti razmišljati kot o pomembnih akterjih, ki spreminjajo naš prostor. O njih moramo razmišljati in jih ustvarjati na drugačen način, kot smo v preteklosti. Treba je razumeti, kako vplivajo na vse člane družbe in na kolektivni spomin. Obletnice morajo biti način, da ta proces pluraliziramo in demokratiziramo, ne pa da zgolj slavimo umrle ljudi. Naj bodo zunanji povod za razmislek – ne samo o tem, kar se je zgodilo, ampak tudi o tem, kam bi radi prišli. To je pomembna priložnost za kolektivno debato brez a priori instrumentaliziranih namenov. To bi bil najlepši rezultat obletnic – priložnost, da se ozremo nazaj zato, da pogledamo naprej.

Marko Zajc: Se strinjam s povedanim, dodal bi le še – ne delajmo herojev. Herojev ni, smo le ljudje in to poskušajmo upoštevati. Ljudi se najbolj dotakne, kar je človeško. Tako bomo tudi najlažje dosegli in izobrazili mlajše generacije. Vzpostavljanje velikih mož in žena je napačna pot. Plečnik ni heroj, Plečnik je več od heroja.