Podobe izpraznjenih mestnih središč so namreč še vedno žive, naš pogled na javni prostor se je spremenil.

Središča mest so v teh dneh samevala, parkovne in rekreacijske površine so bile polno zasedene, od vsepovsod po svetu so k nam prihajale podobe izpraznjenih turističnih prizorišč. Javni prostor narekuje, kako živimo in se vedemo, kako se socializiramo, in celo, kako protestiramo.

Še preden so središče glavnega mesta zavzeli kolesarji in so ograje parlament ščitile pred njimi, je Miloš Kosec med drugim razmišljal tudi o tem, kako tesno so posegi v javni prostor povezani z nadzorom ljudi. Pogovor za Ars Humano je namreč nastal ob priložnosti posebnega avdiovodnika, ki ga je umetniški in raziskovalni kolektiv Nonument Group na spletu objavil konec aprila. Vodnik si lahko naložimo na svoj telefon in se s Koščevim vodstvom sprehodimo skozi spremenjeno Ljubljano ter razmišljamo o problemih mestnega centra, kot jih je izpostavila epidemija.

Vabljeni k branju intervjuja.

Pogovarjala se bova predvsem o tem, kako sta se v času epidemije spremenila naša raba in dojemanje javnega prostora. Ampak začniva s samim javnim prostorom – prebrala sem, da izhodišča javnega prostora kot ga poznamo danes, segajo v antično Grčijo, beseda agora pa naj bi bila bila povezana z besedo zbiranje. Kako se izoblikuje javni prostor, kot ga poznamo danes, in kakšno vlogo ima v družbi?

Danes o javnem prostoru verjetno razmišljamo iz neke samoumevne pozicije. Zdi se nam, da je javni prostor vedno bil enako javen in nevtralen. To seveda ni res, saj se javni prostor tako kot vsi drugi družbeni koncepti nenehno spreminja. Prav tako ne moremo samoumevno povezovati javnega prostora z javno lastjo. Trgi v mestih so se pogosto razvili iz prostorov za trgovanje in izmenjavo zasebnih ekonomskih dobrin. Večina evropskih mest se je v glavnem razvila iz prostorov, kjer so bila sejmišča in trgovine. Danes na javni prostor seveda gledamo drugače. Mnogi opozarjamo na poblagovljenje javnega prostora, saj smo v 19. in 20. stoletju razvili idejo javne sfere, ki ne pomeni nujno istega kot javni prostor. Javna sfera se lahko odvija tudi v poljavnih ali zasebnih prostorih: likovna razstava v zasebni galeriji ali okrogla miza v kavarni sta na primer del javne sfere, četudi je prostor v zasebni lasti. In obratno – parcela, ki je v lasti občine ali države, ni nujno dostopna ali uporabna kot javni prostor. Tukaj ni enoznačnega odgovora, niti v zgodovinskem smislu niti v trenutnem času.

Preden nas je doletela pandemija, pa je v različnih evropskih mestih prevladovalo vprašanje, ali imamo še nadzor nad javnim prostorom? V Londonu, recimo, že desetletja potekajo debate o problematičnosti posegov, s katerimi zasebne družbe cele četrti oblikujejo, kot da so javni prostor, čeprav so zemljišče in stavbe na njem v njihovi zasebni lasti. To pomeni, da lahko na njem izvajajo lasten nadzor z lastnimi varnostniki, ga zapirajo in tržijo. Ko podoba javnega prostora ni več tržno privlačna, se preprosto zapre in ukine – na primer v nočnih urah ali ob nedeljah. Samoumevno je, da na primer brezdomci v takšne navidezne “javne prostore” nimajo vstopa. Je pa videz trgov in ulic seveda tržno zanimiv, zato so ga podjetja tudi pripravljena simulirati. Druga še nedavno aktualna dilema o javnem prostoru je povezana z množičnim turizmom – javni prostor turističnih mest postaja vedno manj prizorišče združevanja, trgovanja in javnega življenja meščanov in vedno bolj skrbno vzdrževano nakupovalno in izkustveno središče za množični turizem.

Javni prostor se nenehno spreminja in predstavlja dober lakmusov papir delovanja neke družbe. Če želite opraviti zelo hitro analizo tega, kako neka družba vrednoti javno in zasebno, se odpravite na enega izmed njenih velikih trgov. Tam opazujte, kako družba uporablja ta prostor: je na trgu veliko stojnic in gostinskih vrtov, se na njem zbirajo pretežno domačini ali turisti, je trg skrbno očiščen in nadzorovan ali kaotičen in raznolik? Se da najeti javno površino za velike prireditve? So na njem koncerti, sejmi in politične manifestacije? Deluje predvsem kot skrbno oblikovana izložba mesta ali kot njegova dnevna soba? In predvsem: ali je trg namenjen samo eni izmed teh funkcij ali združuje več včasih nasprotujočih si namenov? Vse to je dober hiter test vrednot nekega mesta; njegova lastna definicija javnega prostora.

Omenili ste lakmusov papir – verjetno stanje epidemije še bolj poudari ta vidik javnega prostora kot lakmusovega papirja delovanja družbe, rekla bi, da bolj izpostavi določene težave, ki obstajajo tudi sicer. Če pogledamo središče Ljubljane, je v tem času zelo opustelo, mislimo si lahko, da tudi zato, ker tam zdaj ni številnih turistov ali ljudi, ki v centru opravljajo svoje poklice ... očitno je le v manjši meri namenjen bivanju ljudi.

Ja, tako je. Center Ljubljane seveda ni izjema, to spremembo si v času pandemije deli z mnogimi drugimi mesti. Je pa razlika očitna precej bolj kot v drugih mestnih četrtih. Zakaj? V Ljubljani večina ljudi živi v drugih mestnih četrtih, večinoma v modernističnih soseskah. Te so bile zasnovane skupaj s trgovinami, parki, vrtci in šolami – narejene so bile skupaj z vsem, kar je potrebno za osnovne življenjske funkcije. Tudi te soseske so se med ukrepi za zajezitev epidemije spremenile, ampak kljub temu niso opustele in so zato, ker so ljudje večino časa preživeli doma, morda celo bolj intenzivno živele. Center Ljubljane pa je v času epidemije jasno razkril, kako se je spremenil v zadnjih petnajstih letih. Te spremembe seveda niso le slabe, kar nekaj je bilo tudi izboljšav. Motorizirani promet je v glavnem izginil iz središča, kar je nedvomno pozitivno, kar nekaj trgov smo z izpraznitvijo parkirišč pešci in kolesarji dobili nazaj. Po drugi strani pa epidemija v mesto ni uvedla popolnoma drugačnih pravil igre, temveč je le zaostrila obstoječa pravila igre in mesto pokazala v njegovi skrajnosti. To je še vedno isti svet, v katerem smo živeli pred dvema mesecema, vendar pa so spremembe postale očitne in vsem vidne. Zato se mi zdi trenutno obdobje izredno zanimivo za razmišljanje o naših mestih in življenjskih okoljih. Kaj se je pokazalo v Ljubljani? O pretirani vlogi turizma se pogovarjamo že dolgo … v času epidemije pa se je pokazalo, da mestno središče ni več tako raznoliko, kot je bilo nekoč. Mestno jedro je v zgodovini vedno bilo stičišče različnih ekonomskih, kulturnih in družbenih tendenc.

Mislim, da smo v Ljubljani začeli to barvitost izgubljati. V centru biva le še malo Ljubljančanov. Stanovanjske površine so se večinoma namenile dobičkonosnim kratkotrajnim oddajam, kot je Airbnb. In naenkrat smo pravzaprav dobili center mesta, ki se predstavlja za mesto, kot naj bi nekoč bilo: šarmantno srednjeevropsko mestece s konca 19. in začetka 20. stoletja, tja do Plečnika vlečemo to identiteto. Pravzaprav pa je takšno mesto postalo prodajalnica – ne le fizičnih produktov in kulinarike, ampak naših predstav o samih sebi. Namenjena ni le obiskovalcem, temveč tudi meščanom. V center Ljubljane ne hodijo samo turisti gledat, kdo smo, tudi hodimo meščani gledat in konzumirat svojo identiteto: kdo naj bi bili. Kadar se usedemo na kavo ob Ljubljanico, pogosto še sami postanemo turisti v lastnem mestu. Po eni strani je center Ljubljane postal bolj urejen in očiščen, po drugi strani pa smo si ga Ljubljančani sami odtujili. Nova tlakovanja so bila pogrnjena kot rdeča preproga za zunanjega obiskovalca. Ko pa so turisti čez noč izginili, smo se na teh tlakovcih znašli sami. Ne moremo skriti presenečenja nad tem, da se moramo začeti sami opazovati in začeti razmišljati sami o sebi. Vse to je mogoče produktiven element te krize, s katero živimo.

Vprašanju, kako dojemamo mesto v spremenjenih okoliščinah, pa je namenjeno tudi prav posebno vodstvo oziroma samoosamitveni sprehod, ki ste ga zasnovali s projektno skupino Nonument. Za kakšno vodstvo gre?

Skupina Nonument se ukvarja z zapuščenimi in propadajočimi stavbami in z objekti, ki so se skozi čas bistveno spremenili. Takšne hiše in spomeniki pogosto niso v ospredju turistične podobe mesta. V času epidemije smo se pogovarjali o spremenjenem urbanem življenju in teh »nonumentih«, kot jim sami rečemo, ter ugotovili, da je razlika med njimi in običajnimi stavbami skoraj izginila. Naenkrat je celo mesto postalo velik nonument. Za različne uporabe zgrajeno mesto je ugasnilo, in naenkrat med zaprto trgovino in že desetletje zapuščeno poslovno hišo ni bilo več razlike. Gradbišče, kjer so stroji prenehali delati, je postalo enako ruševini čez cesto. Sicer samo za mesec ali dva, pa vendar: ne vemo, kdaj bomo imeli naslednjič priložnost doživljati tako naenkrat spremenjene razmere v lastnem mestu. Seveda upamo, da ne kmalu. Zato se nam je zdelo zanimivo organizirati sprehod skozi takšno v epidemijo ujeto mesto. Kako organizirati voden sprehod v času samoizolacije?

V odgovor na to vprašanje smo posneli svoje razmišljanje, ki si ga lahko vsak sname s spleta in se na sprehod odpravi sam. Želimo si, da bi ljudje začeli opažati to, česar ni. Kako opazovati mesto brez turistov, brez delujočega javnega prostora, brez družabnosti in kulture? Manko je vedno težko opazovati in o njem razmišljati. Nismo navajeni na pomembnost tega, česar ni. Ampak trenutno naša življenjska okolja določa predvsem to, česar ni, namreč odsotnost vseh dejavnosti. Tudi virusa skoraj ni, saj ga ne zaznavamo drugače kot s pomočjo zdravniške stroke in javnih objav, vidimo pa ga ne. V to izredno stanje nas spravlja nekaj neotipljivega in nevidnega. Zato moramo začeti razmišljati tudi o tem, česar ne opazimo, česar ni, kar je odsotno – ker naša življenja pogosto spremeni bolj radikalno od vidnih in velikih dogodkov.

Če še malo ostaneva pri mestu, zanimiv oziroma pomemben se mi zdi tudi ta vidik, da so mesta zaradi zaradi gostote poselitve bolj na udaru. Tudi če pri nas okužb ni zelo veliko, je občutek v mestih nedvomno drugačen kot na podeželju, zdi se mi, da se čutimo v večji nevarnosti. Verjetno tudi to vpliva na naš pogled na mesto. V razmisleku o mestu pa bi omenila še to, da naj bi se v korenu besede civilizacija v angleščini pojavilo mesto, saj je beseda civilno v slovarju Merriam Webster razložena, kot »kar pripada ali je povezano z običajnimi opravki ljudi v mestu«. Torej si morda lahko zastavimo vprašanje, kaj se v tem času dogaja s civilizacijo?

To je dobro izhodišče, nisem pomislil na to povezavo, ampak je absolutno res. Zanimiv pa je tudi obrat, ki se je zgodil. Če gledamo zemljevid širjenja virusa po svetu, vidimo, da je zgoščen v območjih, kjer je tudi zgostitev prebivalstva največja. To je logično in se zgodi pri vsaki epidemiji, ampak je zdaj mogoče še nekoliko bolj ekstremno. Zemljevid razširjenosti covida-19 je zelo podoben zemljevidu urbanih zgostitev, onesnaženja, glavnih prometnih poti. Poleg tega se to izraža tudi v načinu uporabe mesta v razmerah samoizolacije. Naše življenje se naenkrat ne dogaja v javnih prostorih, temveč v zasebnih. Če nimamo enega izmed nujnih poklicev, na primer v zdravstvu, trgovini ali civilni zaščiti, je vse, kar počnemo zunaj sten lastnega doma, predvsem nakupovanje in hoja v naravi. Mislim, da se v naravi dogaja edini možni javni stik, ki ni obremenjen z maskami in s čim hitrejšim pobegom iz nadzorovane atmosfere trgovin. Po mojih osebnih izkušnjah ta zgostitev ljudi v naravi, ne več v mestu, prinaša zelo zanimive posledice. Zdi se, kot da bi se razmerje med polnim mestom in prazno naravo, ki ga obkroža, obrnilo na glavo. Zdaj je gozd postal prostor družabnosti, neke vrste srečevališče in promenada. Prazni prostor je postal poln, javni prostor sredi mest pa se je izpraznil ravno zaradi tega, ker je zasnovan za velike gostote človeških teles, kar v epidemiji postane problem.

Ta razlika je res opazna, in zdi se mi, da če je narava zdaj poudarjeno prostor sprostitve in prostega časa, pa je mesto nekako okleščeno na svojo bolj utilitarno vrednost. No, o tem tudi pišete v članku na spletni strani projekta Nonument ...

Vprašanje je, kaj se zgodi z mestom, ko izginejo vse te na prvi pogled mimobežne rabe, kot je sprehajanje skozi mesto, posedanje na stopnicah, opazovanje mesta, flaneurstvo. Vse te vmesne stopnje bivanja brez neposredne uporabne vrednosti so zdaj izginile. Kdor gre po javnem prostoru med epidemijo, ga uporablja predvsem kot območje tranzita med točko a in točko b. Meni se pa zdi, da je urbanost mesta ravno v tem, kar se zgodi vmes med tranzitom. To izpraznjenje bo gotovo imelo zanimive posledice. Kaj se zgodi s prostorom, ki je narejen za javne manifestacije in družabnost, pa se te funkcije v njem naenkrat ne dogajajo več? V taki obliki se ne morejo dogajati nikjer drugje. To pomeni, da se bo javno življenje morda popolnoma in radikalno spremenilo in ne bo več povezano z javnim prostorom.

Morda se bo dokončno začelo dogajati doma, na spletu, na daljavo. Ali pa bomo morali javni prostor nekako na novo osvojiti. Vprašanje je torej, kako zavzemati javni prostor, kadar je ta nefunkcionalen ali onemogočen? Kako obdržati glas v njem? Hkrati je treba povedati, da ima to dogajanje enako radikalen vpliv tudi na dom. Prostor zasebnosti in prostor javnosti skupaj sestavljata mesto, in če en del radikalno spremenimo, to seveda vpliva tudi na drugi del. Javna sfera se je preselila v naše domove. Kakšne posledice je to imelo za naše domove in koncept zasebnosti? Po mojih osebnih izkušnjah se med epidemijo nismo umaknili v intimo svojih domov, ampak je svet vdrl k nam domov. Fizično smo seveda se umaknili med svoje štiri stene, ampak smo s sabo vzeli svoje delo, družabna omrežja, politične debate ... Javno je prišlo k nam domov in popolnoma razgradilo koncept zasebnosti, kot ga poznamo.

Ja, prav o tem spreminjanju zasebnega prostora pišete tudi v članku Razgrajevanje zidov na spletni strani revije Outsider, kjer izpostavite predvsem vlogo interneta. Pravite, da svet v samoosamitvi ni postal bolj izoliran ali bolj zaseben, ampak obratno: skozi načete zidove je v naše domove dokončno pljusknil zunanji svet. Morda bi se dotaknila še balkonov in oken kot vmesnega območja, ki je prej v večji meri pripadalo zasebni sferi, zdaj pa so postala nekakšna poljavna, morda celo javna sfera, številne pobude so se preselile na okna od umetniških projektov do protestov z balkonov ...

To je res zanimiv fenomen – če imamo nujo po poseganju v javno sfero, bomo tudi v tako spremenjenih razmerah izumili novo pot, da to naredimo. Članek na spletni strani revije Outsider je razmislek o tem, da so se pravila igre radikalno spremenila, ne samo v mestu, ampak tudi doma. Če želimo razumeti, kako so se spremenila, je pomembno razmišljati o steni kot o osnovnem gradniku arhitekture. Stena ali zid sta tako arhaična elementa arhitekture kot le malokateri. Verjetno obstajata od samih začetkov. Še danes, po tisočih letih, meje našega prostora enačimo s stenami. Stene sicer res zamejujejo naša stanovanja, naše zasebnosti pa že dolgo ne. Že v 20. stoletju so se začele stene razgrajevati, mi pa smo ob vedno večjih steklenih površinah začeli vedno bolj uporabljati zavese. Zares pa je stene razgradilo brezžično medmrežje, ki ne upošteva nobenih sten, gre skoznje kot duh in ustvarja prostor izmenjave in nadzora informacij, ki je od zidov popolnoma neodvisen.

Moči zidov seveda ne smemo podcenjevati, še vedno so na primer odlično orodje za upravljanje s človeškimi telesi. Dober dokaz za trditev, da je tako arhaično orodje še vedno izredno učinkovito, je na južni slovenski meji, kjer panelne ograje, sodobne potomke starorimskih obrambnih limesov, ki preprečujejo premikanje človeškim telesom ali jih celo preusmerjajo na najnevarnejše mejne odseke. Takšni zidovi niso nevtralni mejniki, ampak orožje, ki povzroča tudi človeške žrtve. Glede izmenjave informacij pa je zid postal popolnoma irelevantna kategorija. To je zelo pomembno dejstvo že zaradi težav z nadzorom, zaradi vladnih in komercialnih tendenc k vdiranju v baze podatkov, nadziranju gibanja in drugih posegov v zasebnost, ki jih lahko danes spremljamo po vsem svetu. Zato moramo na zidove začeti gledati drugače, kot smo vajeni. V primerjavi s tisočletno zgodovino zidu pa je balkon kot običajen del sodobnega stanovanja star komaj sto let. Poznamo ga seveda že dlje, vendar pa je šele z dvajsetim stoletjem postal osnovni del bivanjskega in tudi higienskega standarda, minimalni stik s svežim zrakom in sončnimi žarki. Seveda pa se je potem tudi balkon, tako kot vsak nov izum, prilagodil in zaživel po svoje, onkraj načrtov arhitektov in naročnikov. Med karanteno so balkoni po vsem svetu postali prizorišče igranja, plesa in komunikacije s sosedi in družino, s katerimi se ni dalo več sestati drugače. To se mi zdi eden najlepših elementov arhitekture: da deluje onkraj namenov arhitektov in naročnikov ter s časom začne živeti po svoje. Balkon je seveda odličen prostor za nastavljanje soncu in za jutranjo kavo, tudi za minimalno samooskrbo s povrtninami, naenkrat pa se je izkazal tudi kot gledališka loža.

V blokovskih soseskah so stene nanizanih balkonov postale podobne starim gledališkim dvoranam z ložo pri loži. Balkoni so tako postali družbeno gledališče z najboljšimi sedeži za vse. Balkon se je izkazal za idealno komunikacijsko platformo, ker predstavlja vmesno cono – je nekje med zunaj in znotraj. Mislim, da arhitekti lahko začnemo razmišljati o tej edinstveni vlogi balkona, ki sega tako v zasebni kot tudi v javni prostor, kot zelo zanimivi tipologiji za prihodnost. Ne nujno zato, ker bi morali nove gradnje neposredno prilagajati epidemijam, ampak zato, ker so se balkoni v trenutni epidemiji izkazali za zanimivo sivo cono, ki razgrajuje navidezno nasprotje med popolnoma zasebnim in popolnoma javnim ter lahko vzpostavljajo bolj zrelo in samozavestno družbeno polje. Ko greš na balkon, se najprej daš na ogled, šele nato lahko komuniciraš z drugimi. To je popolnoma drugače kot na medmrežju, kjer mrgoli anonimnih profilov in netransparentne komunikacije. Balkon je v času netransparentnih informacij postal še zlasti dragocen ambient.

Prej ste razložili, kako učinkoviti so še vedno zidovi pri omejevanju in usmerjanju gibanja. Verjetno nekaj podobnega lahko rečemo za javni prostor. Javni prostor narekuje, kako živimo in kako se vedemo, kako se socializiramo, in celo, kako se upiramo. Zanimivi se mi zdijo nekateri primeri tega odnosa. Široke pariške bulevarje naj bi, denimo, v 19. stoletju zgradili namesto ozkih ulic, tudi zato, ker so v revolucijah omogočale uporabo barikad. Kot sodobnejši primer pa je v Carigradu, recimo, urbani razvojni načrt za park Gezi privedel do vala demonstracij.

Povezava med nadzorom in urbanimi spremembami je bila vedno navzoča. Možnost usmerjanja človeških teles in nadzor nad njimi je bila v evropskih mestih že zaradi gostote prebivalstva ključna za zdravstveni in politični nadzor nad urbanim prebivalstvom. V sodobni pandemiji je zanimivo pogledati na primer v Pariz 19. stoletja. Francoska prestolnica se je tedaj urejala predvsem glede na dve tendenci. Ena je bil boj proti koleri, tej veliki pandemiji 19. stoletja. Drug vidik pa je bil politični nadzor, predvsem strah pred ponovitvijo revolucij, nasilnih prevratov in protestov, ki so se do pariške komune nenehno vrstili. Georges-Eugène Haussmann, ta problematični vzor urbanistov par excellence, je spremenil podobo Pariza iz arhaičnega mesta z z ozkimi ulicami, polnih, slabo prezračenih delavskih četrti v mesto s širokimi, zračnimi, lepimi avenijami.

Seveda je za to podobo Pariza, kot ga poznamo danes, mirne vesti žrtvoval delavske četrti v središču mesta in revne ljudi razselil daleč stran proti periferiji. Še danes je Pariz onkraj ringa peripherique bistveno revnejši kot na drugi strani in premore nekaj najbolj problematičnih in segregiranih sosesk v Evropi. Lepoto in zračnost novih avenij pa je Haussmann pridržal za meščanstvo francoskega glavnega mesta. Obenem so bile široke avenije v Parizu narejene zelo premišljeno zaradi varnostnih in vojaških potreb – omogočale so neovirano streljanje s topovi v urbanem tkivu, predvsem pa učinkovito manevriranje vojakov, ki je bilo v kaotičnem srednjeveškem mestu nemogoče. Avenije med sabo povezujejo vse železniške postaje, kamor je lahko vlada v primeru nemirov poslala vojsko iz drugih francoskih pokrajin. Z njimi so lahko hitreje in bistveno učinkoviteje vzpostavili nadzor nad celotnim mestom.

Danes je Haussmann dobro znan zgodovinski primer. Manj znano pa je, da se nekaj podobnega, samo z novimi sredstvi, dogaja v mnogih evropskih in ameriških mestih. V imenu boja proti terorizmu smo začeli spreminjati način uporabe javnih površin in uravnavati gibanje v mestih. V Sloveniji je to manj očitno, v Londonu, Parizu in v Ameriki pa je poulično pohištvo postalo bolj podobno protiterorističnim oviram kot pa urbani opremi za vsakodnevno uporabo meščanov. Govorimo o zapiranju preširokih ulic, ovirah za avtomobile na mostovih, varnostnikih in varnostnih pregledih v vseh javnih in zasebnih stavbah, ter drugih regulacijah v imenu varnosti … prav neverjetno je, kako zelo so se nekatera mesta v zadnjih petnajstih letih spremenila pod diktatom t. i. vojne proti terorju. Urbano življenje je seveda vedno prizorišče boja med nadzorom in svobodo. Danes sicer ne gradimo enakih širokih avenij, kot jih je Haussmann, vseeno pa živimo razpeti med isto dilemo; boj med nadzorom in svobodo se odvija tudi v naših mestih. Tudi na način, da so protesti čez noč postali nedovoljeni in strogo sankcionirani, kar je seveda ena izmed zanimivih stranskih posledic epidemije, ki je za mnoge zelo dobrodošla. Krčenje javnega življenja je sicer razumljivo – zaradi varnosti, zdravja in solidarnosti. Vendar pa je te tri kategorije treba vedno uravnotežiti s svobodo izražanja in delovanja. Če bi kdo na to pozabil, bo učinek v javnem prostoru vseeno viden, ne glede na prepovedi.

Morda omeniva še bolj obstranski vidik izpraznjenega javnega prostora oziroma podob izpraznjenega javnega prostora in kako jih doživljamo. Sodelavka mi je, recimo, priznala, da ob prizorih praznih znamenitosti v Rimu po tiho sanjari o obisku. Takih podob znamenitosti smo vajeni bolj ali manj le iz kakšnih učbenikov umetnostne zgodovine ali morda turističnih prospektov, ne pa iz realnega življenja.

Tako je, ob sprehodu skozi središče Ljubljane je tudi mene prešinilo, da je podoba mesta pred magistratom preko Robbovega vodnjaka in tja do stolnice identična kakšni stari litografiji iz 19. stoletja. Ljudi ni bilo, prometna oprema in znaki so bili z novim tlakovanjem in preusmeritvijo prometa odstranjeni, tlaki pa spominjajo na tiste iz 19. stoletja. Naenkrat kot da imamo pred sabo skorajda takšno Ljubljano, kakršna je bila pred potresom. Fascinantno je, kako hitro postaneš turist v lastnem mestu. Kaj šele v mestih, ki si jih vsi želimo obiskati, pa smo si jih do pred kratkim na žalost najbolj zapomnili po neverjetnih trumah drugih obiskovalcev. Tudi jaz sem imel ob ogledu spletnih galerij praznega Rima ali Benetk močno željo, da bi lahko dobil odpustnico vseh evropskih oblasti in bi si lahko samo jaz ogledal ta mesta, sam zase.

Hkrati pa sem se spomnil, da je v Evropi verjetno še dvajset, trideset ali sto milijonov ljudi, ki si želijo enako. Tako kot si tudi sicer ob sprehodu skozi Benetke vedno mislimo – zakaj so okrog mene sami turisti? Jasno, turist je vedno tisti drugi, mi sami pa se tega le neradi zavedamo. Zato je turistična izkušnja po definiciji frustracija, tako kot je frustracija ogled fotografij praznih turističnih mest. Ko bomo lahko šli v Benetke, bo to naredilo tudi deset milijonov drugih ljudi. In dokler ne bomo mogli na potovanje, bo tudi tistih deset milijonov ljudi ostalo doma. Bojim se, da bo turistična izkušnja ostala predvsem frustracija. Razen seveda, če se po končani pandemiji ne naučimo bivati, potovati in izkušati sveta na drugačen, bolj vzdržen in trajnosten način.

Iz oddaje Ars humana.