Somrak, Harry Potter in ne nazadnje Hobit so nas že navadili na novo resničnost, v kateri ima filmska franšiza vsaj en del več, kot bi bilo treba ali kot narekuje njena knjižna predloga - in to je praviloma predzadnji del. Tudi Igre lakote so nam tako postregle s sklepnim poglavjem, ki je imelo na sredini enoleten odmor, preden smo se dokončno soočili z nagnitim totalitarizmom Kapitola. A če smo po fantastičnem prvem, solidnem drugem in kilavem tretjem delu prilezli tako daleč, sklepnega poglavja seveda ne bomo preskočili (čeprav se zdi, da občinstva izgubljajo potrpljenje za studijske trike; številke namreč kažejo, da je bil Upor 2 ob prvem koncu tedna v kinematografih najmanj donosen v celotni franšizi).

Zaradi igračkanja s tempom zgodbe, ki v prvih dveh filmih gledalcu ni pustil niti zadihati, v tretjem pa se je izgubil v dolgoveznih predavanjih, seveda trpi tudi pričujoči film, predvsem na začetku - a k sreči Lawrence pokaže, da še vedno zna pritisniti na plin, ko je to potrebno, in franšizo pripelje do več kot spodobnega konca.

V dejanje smo vrženi in medias res, le minute po dogodkih na koncu prejšnjega filma: sopihajoča Katniss si še ni opomogla od tega, da jo je Peeta, ki mu je Kapitol temeljito spral možgane, skušal zadaviti. A vstaja ne počiva in naša "oponašoja", simbol revolucije, je del elitne enote na čelu bojnih vrst. Čeprav bi predsednica Coin (Julianne Moore) raje videla, da bi njeno najdragocenejše propagandno orodje ostalo v zaledju in pomagalo snemati navdihujoče videoposnetke za rajo, ima Katniss seveda lastne načrte: poskrbela bo, da bo prav ona pokončala srebrnolasega zlobca, predsednika Snowa (Donald Sutherland), pa čeprav za ceno lastnega življenja.

Da vse skupaj ne bi bilo preveč linearno, je treba računati še s Peeto, ki se počasi zbuja iz svoje hipnoze, a je še vedno nepredvidljiv in nagnjen k psihotičnim izpadom, pa z ledeno kraljico Coinovo, ki je očitno z mislimi že pri obdobju po revoluciji in lastnem vzponu na oblast; iz trenutka v trenutek je manj jasno, ali jo je treba šteti med antagoniste ali ne. Nobenih zadržkov nima pred tem, da Katniss trži in izkorišča za vsak promil propagande, ki ga iz nje lahko iztisne - kje je torej zagotovilo, da ni samo naslednja inkarnacija diktature, ki jo je do zdaj utelešal Snow?

Po rahlo razvlečenem začetku se Katniss s svojo četico poda na s pastmi prepredene ulice razrušenega Okrožja 2, ki je še najbolj podobno kaki socialistični prestolnici (ta etapa filma bo všeč vsem, ki smo pogrešali sadistične igrice režiserjev Iger iz prvih dveh filmov). Po vizualno fantastičnem prizoru z bazenom nafte, ki skoraj pogoltne naše protagoniste, se dogajanje preseli v klavstrofobično kanalizacijo, kjer naj bi četica pošasti, izposojena iz Dosjejev X, očitno nadomestila adrenalin, ki v franšizi manjka, odkar v njej ni več ... no, gladiatorskih iger med seboj pobijajočih se mulcev.

Na komične vložke v sklepnem delu sage ne računajte: lahkotnejša lika kostumografinje Effie (Elizabeth Banks) in mentorja Haymitcha (Woody Harrelson) sta potisnjena ob stran, čeprav še vedno učinkovita pred kamero. Zaradi znanih razlogov je manj prisoten tudi strateg Plutarch Heavensbee. Pogled na poslednjo vlogo Philipa Seymourja Hoffmana skoraj dve leti po njegovi smrti je sicer še vedno ganljiv, a ker v drugi polovici filma tako očitno manjka (v ključnem momentu enega izmed njegovih govorov spelje Harrelson, drugje pa ga pričarata računalniška animacija in reciklaža starih kadrov), da je moteč za kontinuiteto zgodbe.

Če smo v prvem delu Upora raziskovali naravo in vlogo vojne propagande, so Igre lakote v svoji sklepni etapi še naprej resnobna štrena, ki v nasprotju z večino franšiz po predlogi mladinske literature ne razmišlja samo o obveznem ljubezenskem trikotniku, pač pa o visokem moralnem in etičnem davku, ki ga terja zmaga v vojni. Igre lakote do samega konca vztrajajo pri svojem kompleksnem tematiziranju moči, korupcije in sociopolitičnih silnic, ostajajo zveste liku močne protagonistke - in obenem ne pozabijo, da so vendarle v poslu snemanja visokoproračunskih blockbusterjev, ki morajo nagovoriti kar najširše občinstvo.

Studio Lionsgate se ne more pohvaliti s spoliranimi akcijskimi sekvencami in zafrkantskim duhovičenjem Marvelovih spektaklov, kar pa film nadomesti z nepatetično, iskreno zasluženo čustveno noto. Ne izogibamo se dejstvu, da vojna zahteva življenja, tudi na strani "naših" in med protagonisti, končna zmaga pa ni prepotentna, orgiastična naslada.

V kričečem kontrastu z vso predhodno temnino je samo resnično nepotrebni sklepni epilog, ki nam eksplicitno (in pocukrano) razloži, kar je bilo že v prejšnjem prizoru povsem zadovoljivo nakazano; s prisiljenim prizorom ima težave celo Jennifer Lawrence, sicer avtoritativna protagonistka, ki je pred tem z golo močjo izvedbe "rešila" nekaj precej banalnih dialogov. Za lase privlečena ljubezenska dilema, nastavljena v prvem filmu, nikoli ne zasenči resnične zgodbe filma, čeprav lesena igra Liama Hemswortha najbrž ni bila namerna odločitev v službi te ideje.

Težko si predstavljam kako novo franšizo, ki bi lahko tako elokventno komentirala nevarnosti rušenja diktature in prihodnost načina bojevanja, obenem pa funkcionirala kot učinkovit popkorn spektakel. Medla kopija Razcepljeni (Divergent) se lahko pred tako primerjavo samo skrije.

Ocena: +4; piše Ana Jurc