A režiser-scenarist Shane Black je skušal (znotraj konteksta mainstreama) ubrati malo drugačen pristop: subvertirati enega najbolj atmosferičnih, najresnejših filmskih žanrov, film noir, in ga premešati v samoreferenčno, sarkastično komedijo.

Prava fanta - še en primer ne ravno posrečenega slovenskega prevoda naslova - sta Russell Crowe in Ryan Gosling v vlogah dveh malih rib v losangeleškem kriminalnem podzemlju leta 1977. Poiskati morata izginulo hčerko visoke uradnice z ministrstva za pravosodje. (Prav osvežujoče je, po dolgem času na velikem platnu spet videti Kim Basinger, še posebej v tovrstnem "poklonu" moderni klasiki noir, v kateri je pred dvajsetimi leti nastopila s Crowom, LA Zaupno - pa čeprav je njen obraz dandanes skoraj nepremičen).

Crowe je Jackson Healy, porejen robatež, ki se preživlja s pretepanjem po naročilu in izterjevanjem dolgov, nad glavo pa mu visi zagrenjenost nad lastno ločitvijo ("Poroka pomeni kupiti hišo za nekoga, ki ga sovražiš."). Ryan Gosling je Holland March, obupan zasebni detektiv, ki položnice plačuje s sprejemanjem naročil dementnih starih ljudi, ki so pozabili, da so njihovi "pogrešani" svojci v resnici že umrli. A priletna dama, ki ga najame, da bi našel njeno nečakinjo (Murielle Telio), je še povsem lucidna. Izginulo dekle, ki slovi kot pornozvezda Misty Mountains, naj bi umrla v prometni nesreči, a jo je teta še po tem videla živo in zdravo.

Healyja medtem iskanje drugega mladega dekleta pripelje na Marcheva vrata in po začetnih zapletih ugotovita, da imata opravka s kompleksnim podzemljem pornoindustrije in zaroto, ki gre, kot se temu rado reče, "do samega vrha". V lovu za zlikovci vztrajata, ker seveda nista grobijana, za kakršna se izdajata, ampak "nice guys": March denimo ni samo zapit arogantnež, ampak tudi oče samohranilec 13-letne Holly (Angourie Rice je tak naravni talent, da njena klišejska vloga pametnjakovičke in pribočnice niti ni preveč moteča).

Shane Black je kot (so)scenarist podpisan pod prva dva dela franšize Smrtonosno orožje in je torej med utemeljitelji novodobne interpretacije tropa komičnega tandema, ki je obstajal že dolgo, preden si je 21. stoletje izmislilo tipe iz Prekrokane noči in izraz "bromance". V Pravih fantih je tako na vsakem koraku jasno, da imamo opravka z veteranom, ki razume ravnotežje med uporabo zajedljivega humorja in grobe sile.

Hollywood sedemdesetih let prejšnjega stoletja zanj ni samo nostalgično odmaknjena zlata doba, ampak razpadajoča, umazana metropola, ki poka po šivih od smoga in pornografije; vrača nas v čas, ko so tudi visokoproračunski studijski filmi lahko imeli kanec značaja in odbitosti, v čas, preden so se prelevili v neskončni sprevod prenabuhlih stripovskih franšiz, ki smo mu priča danes. Shane Black žanr "policijskih kolegov", ki se v zadnjih letih spremenil v golo parodijo lastnih klišejev (franšiza 21 Jump Street), jemlje resno, in ga celo podpre z dovolj kompleksno zgodbo, da gledalec ne dobi občutka, da se skuša scenarij samo prebiti od enega skeča do drugega. Tudi kot akcijski film sta Prava fanta več kot soliden dosežek: delirični vrhunec dogajanja, ki se razplete na petični avtomobilski razstavi, je dinamično, a pregledno posnet, in se na nobeni točki ne razgradi na serijo nepovezanih eksplozij.

Prava fanta je učinkovit film najbrž predvsem zato, ker Blackova protagonista nista zgolj šablonska prototipa, ki poganjata dogajanje in strateško plasirata dovtipe: v lika, kakršna bi marsikdo drug - in ju tudi je - uporabil za gol rekvizit, vdahne dovolj značaja in nians, da nam zanju ni vseeno. (Marchev alkoholizem, na primer, ni samo iztočnica za šale o koktajlih za zajtrk, ampak portret odvisnosti, ki grozi, da bo uničila njegovo malo dvočlansko družino).

Ključna za uspešno speljano premiso sta igralca v glavnih vlogah: Gosling in Crowe nista kompetentna samo vsak posebej, pač pa je v njuni interakciji pred kamero dovolj kemije, da jima uspe nekaj prizorov komične briljance. Film si ne dela utvar, da je kaj drugega kot oder za hollywoodski ikoni, ki se očitno zabavata v vlogah zamorjenih zgub. Prava fanta je občutno slabši v prizorih, v katerih nista prisotna oba protagonista. Ryan Gosling je v komedijah, ki od njega zahtevajo situacijsko komiko - spotikanje in padanje čez ovire - v resnici veliko prepričljivejši kot v resnih "art" dramah. Crowe, za katerega je to prva komična vloga, niti v trenutku ne izgubi svojega smrtno resnega pristopa, kar seveda dodatno pripomore h komediji.

Prava fanta sta art šund, ki se svojega porekla ne sramuje, in - v pričakovanju poplave brezdušnih poletnih blockbusterjev - verjetno najbolj odbita stvar, ki jo letes lahko pričakujemo od mainstream komedije. Pa čeprav preostalih 114 minut ne doseže duhovitosti napovednika.

Ocena: - 4; piše Ana Jurc