Scenarist in režiser James Gunn svojega mesta v Marvelovem vesolju ni zakoličil s tem, da bi, kot narekuje trenutni trend v žanru, v nadaljevanjih franšize v resnejšem, turobnejšem tonu razmišljal o bremenu in usodnosti poslanstva superjunakov. Varuhe galaksije je v drugem poglavju nadgradil zgolj s tem, da je povišal glasnost, zasičenost, število in dimenzije vseh elementov, ki jih stlači v film. Neonska barvna paleta, klasični rockovski soundtrack, nesubtilno sporočilo o tem, da je resnična družina tista, ki jo sam izbereš: film ne odstopa zares od predhodnika, a je (za zdaj še) boljši zato, ker je preprosto vsega - več.

Nostalgija je v drugo torej odmerjena še bolj radodarno: poleg glasbene podlage klasičnega rocka, ki na trenutke poganja kolesje celotnega dogajanja, je Gunn v scenarij stlačil še cel kup referenc na popkulturo osemdesetih, vključno z direktnimi citati iz serije Na zdravje! in mitom o "junaškem vitezu" Davidu Hasselhoffu. Varuhi galaksije so brezsramno derivativen, zafrkantski pastiš popkulture, ki se implicirano posmehuje celo lastnemu konceptu vesoljske operete.

Roko na srce, Varuhi galaksije niso preobremenjeni z lastno mitologijo in predzgodbo: v resnici vam ni treba osveževati spomina in še enkrat gledati prvega dela, da bi hitro dojeli, kaj se dogaja na platnu.

Četica neprilagojenih kvaziantijunakov, ki se je v ekipo zbrala v prvem filmu (2014), je tokrat postrojena že na samem začetku. Na plačani misiji, ki jo spektakularno zamočijo, naletijo na skrivnostnega dobrotnika, ki jih nepričakovano reši iz kaše. Ego (Kurt Russell) se razkrije kot dolgo izgubljeni oče Petra Quilla (Chris Pratt), pol vesoljca in pol Zemljana, ki je odraščal z materjo na Zemlji.

Po Michaelu Douglasu v Ant-Manu in Robertu Downeyju v Stotniku Ameriki je Kurt Russell najnovejši v vrsti zvezdnikov, ki so v Marvelovem studiu dobili digitalni face-lift: v kratkem spominskem preblisku, ki nas vrne v osemdeseta, je pred nami očitno Russell, a naenkrat ne več Russell, kot ga poznamo v letu 2017, pač pa dolgolasi komando iz Carpenterjevega Pobega iz New Yorka (1981). Učinek je še vedno dovolj nov in ravno prav srhljiv, da učinkuje.

Nauk zgodbe: če je tvojemu očetu ime Ego, morda odraščanje brez njega ni bilo najslabša stvar, ki se ti je lahko zgodila.

"2. poglavje" ogromen napredek v primerjavi s predhodnikom pokaže tam, kjer šteje: vsak od Varuhov končno dobi priložnost, da se predstavi kot zaokrožena osebnost in ne le ena sama karikirana lastnost. Scenarij precej pozornosti posveti Gamori (Zoe Saldana) in Nebuli (Karen Gillan), njunemu sestrskemu odnosu in posledicah krute, nečloveške vzgoje, ki sta jo prestajali v otroštvu. Zoe Saldana izkoristi priliko, da v procesu sprave iz svojega lika naredi nekaj več kot samo 'kulsko pretepačico': dobrodošlo je, da ima Gamora še druge interese in razsežnosti, ki sežejo onkraj njenega odnosa s Quillom in preostalimi Varuhi.

Prav tako sta večji čustveni razpon dobila vzkipljivi "smetarski panda" Raketa (Bradley Cooper je skoraj neprepoznaven v svoji glasovni vlogi) in pa Yondu (Michael Rooker), modri medplanetarni gusar, s katerim je Peter kot talec preživel dolga leta. Posledica vseh teh prepletenih predzgodb je avtentično skupinski film, v katerem je gledalcu mar za usodo vseh likov, nihče pa ni samo cenena iztočnica za skeče (z izjemo malega Groota (Vin Diesel), ki je v filmu verjetno zato, da se bodo plišasti dreveščki prodajali kar sami).

Obvezen je tudi nabor epizodnih vlogic: Sylvester Stallone je najbrž prekul, da bi se pustil pobarvati v vesoljske odtenke (zaman smo upali na skupen prizor s Kurtom Russlom, nekakšen neuradni hommage klasiki Tango & Cash), Stan Lee pa se očitno še ni naveličal pojavljanja v Marvelovih spektaklih.

Varuhi galaksije se bodo, menda je bilo že potrjeno, pojavili v naslednjem poglavju Maščevalcev, Infinity War. Medtem ko Marvelovo vesolje širi svoje lovke v najbolj odročne kotičke filmske galaksije, bodo v poplavi junakov počasi zvodeneli tudi odbitki, kakršni so bili sprva mutantski rakun, govoreče drevo (z zelo omejenim besediščem) in podobni. Uživajmo, dokler vsega skupaj ne pogoltne pompozna resnobnost.

Ocena: 4; piše Ana Jurc