Igra imitacije je razumljivo podan, gledalcu dostopen, dobro odigran film z odlično scenografijo in kostumografijo, ki nas preseli v temne čase druge svetovne vojne na stari celini. Z vsem tem ni seveda nič narobe, še posebej, če snemaš klasičen biografski film z oskarji pred očmi. Vseeno pa bi si od zgodbe, posvečene enemu najbolj nekonvencionalnih umov 20. stoletja, želeli manj ... no, konvencionalen pristop.

Če nočete izvedeti ničesar o razpletu filma, pred ogledom raje ne berite naprej.

Čeprav iz izida druge svetovne vojne ni mogel delati suspenza, je Norvežanu Mortenu Tyldumu uspelo posneti napeto štorijo - je že nekaj na tem, da se je kalil v skandinavski šoli ustvarjanja gledljivih TV-nadaljevank. V isti sapi pa je škoda, da je največjo težo postavil na bitko proti času: z vsakim dnem, ko Britancem ne uspe razvozlati nemškega sistema šifriranja sporočil, na bojiščih pade več zavezniških vojakov. Prav, a resnično "meso" zgodbe z vsemi etičnimi dilemami se pokaže šele, ko je ta ovira odstranjena. In sicer: če Angelži znajo dešifrirati Enigmina sporočila, je gotovo najpametneje, da nasprotni strani tega ne razkrijejo s serijo uspešnih akcij. Nekdo mora torej odločati, katerih tajnih operacij ne bodo prestregli in kolikokrat bodo pustili umreti nedolžne ljudi, da ne zbudijo pretirane pozornosti sovražnika.

Pojdimo od začetka: leta 1941 je britanska vojska rekrutirala Alana Turinga (Benedict Cumberbatch), briljantnega matematika z Univerze v Camebridgeu, da bi jim pomagal streti uganko nemškega šifrirnega stroja Enigma. Turing je ekipi bolj ali manj neprilagojenih kriptologov, logikov in podobnih čudežnih dečkov (Matthew Goode, Allen Leech, Matthew Beard ...) narekoval gradnjo stroja, ki je bil zmožen razbrati vsak dan zamenjano šifro Enigme. Njihov podvig je po ocenah zgodovinarjev za dve leti skrajšal vojno in rešil 14 milijonov človeških življenj. A za Turinga je imela operacija tudi drugačno, tragično visoko ceno.

Scenarij Grahama Moora zgodbo pripoveduje na več časovnih ravneh: v letu 1951, ko je vojna že zdavnaj končana, pa točno deset let prej, ko se Turing prijavi za "službo" v britanski vojski (kjer ga zaradi njegove odrezave arogance, verjetno posledice nediagnoziranega Asperjevega sindroma, sprva nihče ne jemlje resno, kaj šele, da bi bil komu všeč). Taki stilizirani preskoki v času so najbrž potrebni, če naj bo življenje logika, ki je večino svojega življenja strmel v drugim nerazumljive krace, dovolj dinamična štrena za filmsko adaptacijo.

Igra imitacije se dotakne vseh mogočih klišejev, ki so pri filmskih upodobitvah asocialnih genijev po navadi pri roki. Očitna je že izbira protagonista: zdi se, kot da je sicer več kot kompetentni Benedict Cumberbatch trenutno aboniran na vse razpoložljive vloge hiperinteligentih avtistov: bil je pobeljeni, odljudni Julian Assange (Peta veja oblasti), pa seveda najslavnejši genialni detektiv vseh časov (Sherlock) in celo Stephen Hawking v TV-filmu izpred desetih let. "Mama mi je govorila, da sem poseben," mali Alan (Alex Lawther) zaupa edinemu sošolcu, ki se zmeni zanj, in jasno postane, da Igra imitacije ne bo odstopala od klasičnega portreta samotarskega čudaka, ki bo moral v sebi najti zrno priljudnosti, če bo hotel na svojo stran pridobiti ekipo, ki jo potrebuje vsaj toliko, kot oni potrebujejo njega. (Če na neki točki Turing še tuli, da bi bilo treba vse druge odpustiti, če bi to pomenilo več denarja za gradnjo njegovega "digitalnega računalnika", kolegom nekaj prizorov pozneje v okorni gesti sprave prinese jabolka.)

Cumberbatch je seveda neoporečen - 22. februarja bo navsezadnje v igri za oskarja - a se v vseh 114 minutah nikoli zares ne otreseš občutka, da gledaš nekoga, ki igra na vse pretege, ne pa samo igralca, ki se je zlil s svojo vlogo. Pri tem mu delo otežujejo na trenutke silno leseni, pridigarski in neživljenjski dialogi, na primer leitmotiv, ki se pojavi na ključnih mestih zgodbe: "Včasih prav tistim, ki jih nihče ne ceni preveč, uspejo nepredstavljive reči." (Hm, ko nam je Angelina Jolie postregla s krilatico "If I can take it, I can make it", nam je šlo na smeh, zakaj tukaj nihče ne zavija z očmi?)

Inteligentno in precej subtilno pa je zastavljen Turingov odnos z edino žensko v ekipi, Joan Clarke (Keira Knightley), ki se mora, tako kot on, po sili razmer prilagajati standardom "normalnosti" v strogo hierarhični in šovinistični britanski družbi sredine 20. stoletja. Lik Joan je več kot samo rekvizit, ki naj bi arogantnemu Alanu vdihnil kanec človečnosti, pač pa protiutež kolegu, ki bi se moral, če bi kdo razkril njegovo istospolno usmerjenost, spopadati s podobnim predsodkom kot ženska, ki zaradi svojega spola ni imela vpogleda v zaupne dokumente kolegov.

Nad filmom ves čas visi senca Turingove istospolne usmerjenosti, ki je glede na to, kako je matematik končal svoje življenje, gotovo pomemben element zgodbe. Čeprav iz določenih replik razumemo, da se Alan z moškimi v vseh teh letih redno dobiva, zmenkov nikoli ne vidimo ali se z njimi kako drugače ukvarjamo. Zgodbe, katere grenka ironija je prav v plačilu zgodovine za orjaško uslugo človeštvu, se namesto za iskrenost odloči za britanski dekorum, kakršen pritiče dostojanstvenim produkcijam s Colinom Firthom na plakatu. Neavtentično in leseno delujejo tudi sklepni prizori, v katerih mora Joan Alanu - in morebitnemu topoumnemu gledalcu - našteti vse njegove zasluge za človeštvo in tako razpršiti še zadnjo senco dvoma o etičnosti nekaterih njegovih odločitev. Gotovo bi bilo učinkoviteje, če nam Igra imitacije ne bi tako zelo očitno postregla s svojim lično zapakiranim "sporočilom".

Ocena: 4; piše Ana Jurc