Eno je gotovo, Bog vas blagoslovi, gospod Rosewater (God Bless You, Mr. Rosewater), ki je bila prvič izdana leta 1965 in nosi podnaslov Bisere pred svinje, je še ena Vonnegutova iskriva in duhovita družbena satira, a težko bi rekli, da gre za privlačno fikcijo; Vonnegut niza sijajne ideje brez literarnega fabuliranja, pogrešamo konkretnejšo identifikacijo z liki in sočnejše opisovanje suhoparnega ameriškega srednjega zahoda, mesteca Rosewater, kamor se v svojem filantropskem zanosu zateče osrednji protagonist Eliot Rosewater, dedič družinskega imperija, spočetega sredi 19. stoletja in naravnanega na en sam cilj: povečevati že tako brezmejno bogastvo.

Leta 1947 Eliot Rosewater postane predsednik dobrodelne in kulturne fundacije, ki si jo je korporacija Rosewater zamislila predvsem zaradi davčnih olajšav. In ker Eliot (tudi zaradi travmatične medvojne izkušnje) nenadoma razvije socialni čut, gredo v zrak najprej sorodniki in upravljavci družinskega kapitala, malo zatem pa še prebrisani pravnik Norman Mushari, ki v ustanovitvenih listinah fundacije najde klavzulo, po kateri je predsednika mogoče razrešiti, če dokažejo, da je nor. Rečeno - storjeno, Mushari namerava po dokazani neprištevnosti razlastiti Eliota in za predsednika razglasiti nekega manjvrednega bratranca z Rhode Islanda, sam pa seveda pospraviti primeren procent za usluge …

V teh opisih je Vonnegut karakteristično zajedljiv in duhovit, kot na primer v definiciji odvetnika: »Odvetnik je oseba, ki eni osebi vzame denar in ga preda drugi, zase pa obdrži primeren delež.« To je opis Amerike v enem stavku, podobno kot odnos družbe do dobrodelnega Eliota, ki zaradi svojih dejanj preprosto mora biti nor! Le kako ne bo, razmišlja Mushari, če se gre milijonar filantropijo, revnim piše mastne čeke, zastonj uraduje v krajevni gasilski brigadi, dviguje službeni telefon in deli nasvete, zagovarja pravično razdeljevanje bogastva, obenem pa se ga zapija in živi v neugledni hiši? Da ga oče označi za komunista, je jasno samo po sebi.

Vonnegut ne bi bil Vonnegut, če razmerja med bogatimi in revnimi ne bi brezupno obrnil na glavo. V bistvu je težko dognati, ali so zanj bolj nesrečni bogati s svojim bogastvom ali revni v svoji revščini, saj življenja obeh socialnih razredov diktirajo »pravila« bogastva in revščine.

Gospod Rosewater je peti Vonnegutov roman, a se v mnogočem navezuje na njegov prozni prvenec Klavirski avtomat (Player Piano, 1952). V obeh primerih je v ospredju premožni posameznik, član skorajda nebeške elite, ki razvije socialni čut. Junak obakrat prestopi na »drugo stran«, med pozabljene in zapostavljene; občutek družbe in nadrejenih, da je zaradi svojih ekscentričnih dejanj nor, je prisoten v obeh delih, prav tako priprava na montirani proces in vseprisotna maksima o uporabnosti oziroma neuporabnosti človeka v času vse bolj prevladujoče avtomatizacije in izpopolnjevanja strojev. Perverzna socialna logika namreč v vprašanju »kako imeti rad ljudi, od katerih ni koristi?« vidi velik problem.