Vzorec se ponavlja tudi na njegovem četrtem albumu, ki je sledil petletnemu izdajateljskemu premoru. Medtem je Ronson krtnaril kot običajno: precej se udejstvoval kot didžej, remiksal ter snoval in razmišljal v tišini, skratka bil dolgo zadovoljen in kreativno sit pod površino. Njegovo zadnje solooglašanje je bilo tisto pred londonskimi olimpijskimi igrami, za katere je napisal neformalno pophimno (Anywhere In The World, pela je Katy B.) in bil voljan spregovoriti tudi za MMC. V zadnjih mesecih je Mark Ronson po dva komada pridelal za Paula McCartneyja in Lano Del Rey. Vmes ali bolje šele nato je tudi solistično krenil navzgor.

Ronsonov kredo je poseben, posebej spolzek, bi se lahko reklo. Kot glasbeno zagret oboževalec, zaljubljenec v hiphop in funk ter še posebej v zvoke, ki so prevladovali v osemdesetih letih preteklega stoletja, je v glasbeni srenji pogosto označevan kot dragocen katalizator glasbenih okusov.

Ronsonova lik in delo pa imata tudi širši domet. 39-letnik je znan tudi kot edinstvena modna ikona na glasbenem prizorišču. Obenem pa je še kako res, da mu poti na veliki oder ni bilo treba utreti na težaški način. Izhaja namreč iz slavnega londonskega nepremičninskega superklana - najlepšo stolpnico v londonskem Cityju, znano kot Heron Tower, je zgradil njegov stric -, ob tem, da je njegov očim Mick Jones, vodja anglo-ameriškega megabenda Foreigner ali avtor med drugim tudi zimzelenih AOR-balad Waiting For A Girl Like You in I Wanna Know What Love Is. Zato Marku Ronsonu potrkati na vrata mož v črnem, ki dirigirajo globalnemu glasbenemu poslu, nikoli ni bila tečna stvar. Najbrž vsi vemo, kaj to pomeni. Dolga leta je bil tudi ljubimec hčere Quincyja Jonesa.

A trivialnost zdaj na stran. Album Uptown Special je bil večinoma posnet v Memphisu, na njem pa sodeluje precej glasbenikov, ki so Brunu Marsu pomagali sestaviti leta 2012 izdano albumsko uspešnico Unorthodox Jukebox. Seveda Bruno Mars ne manjka med sodelujočimi. Še več. Kot vokalist in soavtor je prispeval dve skladbi. Udarnejše Uptown Funk v tem času pač ne morete preslišati - med singli je prva na obeh straneh Atlantika, pa ne le tega oceana.

Glavna kritiška opazka na račun celote, naslovljene Uptown Special, sta tako padec energije in še bolj opazen padec melodijske odličnosti. Ta nastopi že po treh najboljših popevkah: po rezki projamesbrownovski Feel Right s pesjaničnim refrenom raperskega veterana Mystikala (ta je bil vokalist že na Ronsonovem prvem albumskem metu leta 2003, tako kot tudi Snoop Dogg, Mos Def, Q-Tip in drugi), po singličnem supervrenju z Marsom (s prestižnim priznanjem brit v sredo nagrajeni song Upton Funk) in po plesno energični I Can’t Lose z malo znano pevko Keyone Starr. Več kot polovico albuma pa je Ronson zapolnil kar s popevčicami, ki so vredne le dveh, treh poslušanj in prav nič več. In za te je uporabil Kevina Parkerja (vodjo avstralskih neohipijev Tame Impala) in njegov sanjavo-psihedelični falzet - kar preveč predvidljivo in skoraj nepotrebno.

Ali pač. Ronson, tako kot njegovi prijatelji in žlahtniki, vedo, kaj se prodaja, še bolj pa, kako se streže tej sladki dejavnosti. Scenaristični okvir albuma Upton Special ni nič posebnega, saj ga je razvil že Quincy Jones. Uvodna in finalna vinjeta Stevieja Wonderja to le potrdita. So pa nekateri songi ali pač vsaj trije najbolj izpostavljeni dovolj, da tudi četrti dolgometražec Marka Ronsona dobi pozitivno oceno. In jo je.