Vsi poznamo tiste lokale, spete z bližnjo trgovino, kjer posedajo ene in iste face, ali pa tiste, kjer vlada brezčasje in na vstopajočega ta statičnost pade z vso svojo težo marmornatega pulta, zatohlostjo piva in preživetostjo dekorja. Če se pazljivo sprehodimo po mestu, tovrstne primerke lokalov brez težav odkrijemo, v njih pa ljudi iz Gazvodove drame. Z Menjavo straže je doslej generacijsko obarvana tematika, značilna za mladega avtorja, izstopila iz svojih 'starostnih zamejitev' in posegla v širši prostor, blizu vsem nam povprečnim Slovencem.
Gazvoda z natančnim psihološkim realizmom razdela svoje like in pred nas postavi plejado ranjenih slovenskih duš v omenjenem temačnem vzdušju zastarelega lokala (scenografija Peter Platan), kjer se je že zdavnaj ustavil čas, starinski radio pa igra samo tisti, ki je sposobna pretanjenega zaznavanja. Avtor tudi režijsko sledi psihološki zasnovi svojih likov in na odru gledamo uigrano ekipo, kjer ima tudi najbolj stranski lik svojo težo in utemeljenost, tako kot tudi odsotnost glasbe. Izčiščenost mizanscene gledalcu omogoča, da se popolnoma posveti gostobesednosti likov, ki jim verjetno zgolj zamejitev dramske forme preprečuje, da ne bi posedali v absurdni tišini, presekani z gostobesednimi pijanskimi (?) izpadi. Kajti, tudi če se alkoholu in posledično alkoholizmu zaradi miljeja Gazvoda ne more izogniti, alkoholizem ni osrednja tema, temveč zgolj spremljevalec "ranjenih živali".
"Človek je v življenju večkrat ranjena žival kot kar koli drugega"
In ranjenih živali je v lokalu, kjer se je pravkar zamenjalo lastništvo in posledično zamajalo njegovo kozmično ravnovesje, vse polno. Prvi je Peter, destruktiven, zajedljiv, na prvi pogled do obisti zloben slabič, v resnici pa le priklopljen na obrambne mehanizme, ki zakrivajo dejstvo, da je dobra duša. Gašper Tič ga upodobi z vsem potrebnim cinizmom, ki veje iz njegovih velikih besed, skriva njegovo agorafobijo, razkazuje mizantropijo ter nase priklepa svojega brata Jureta in se v končni fazi zaljubi. Jure (Milan Štefe) je avtistično nesamostojen večni najstnik, ki ni pozabil, da je mogoče sanjati, in ima rad vse okoli sebe, kar je svojevrstno breme zanj. Poleg njiju je del 'stare garde' še Doktor (Janez Starina), katerega navzočnost je čutiti ves čas.
Novi lastnik lokala Mladen (Uroš Smolej) je eden izmed malih povzpetniških podjetnikov, premalo inteligentnih, pa dovolj premetenih, da se lotevajo umazanih iger, ki potem neslavno propadejo. In čeprav na prvi pogled deluje kot pozitivec, je ves čas jasno, da v sebi skriva neko gnilobo, ki jo lahko prenaša in kroti le njegova prikrito posesivna žena Pepca (Tjaša Železnik), ki hoče biti šik francoska Pepita (sliši se dobro, četudi je to vzorec na blagu, sploh pa – samemu sebi ni mogoče uiti). Mladen v lokal pripelje še mladega 'wanna be' hipsterja Bora (Domen Valič), ki mu grozi, da se bo prelevil v svojega starejšega prijatelja, in novo natakarico Katjo.
Rahločutna Katja z nekoliko živčnim smehom nelagodja, obenem pa iskrenostjo mladega dekleta, ki krmari nekje med naivnostjo in zdravo razumsko inteligenco sicer preproste osebe, je Nina Rakovec. Katja namreč v večno zaprašenost lokala s svojo prijaznostjo vnese nov duh iskrenosti, joie de vivre, čeprav pade na najslabšega od njih. Ampak vsak ima svoje napake. In čeprav jim Katja ne uide, je ona tisti vitalističen steber, ki kaže, da obstajajo tudi druge možnosti (kar je v končni sceni nakazano tudi z belo-zeleno obleko, kostumografija Branka Pavlič).
Menjava straže in sosledje dogodkov
Z Menjavo straže Gazvoda zadane bistvo slovenskega značaja; nesamozavest, pomešano z večnimi občutki krivde, ki jo svojim potomcem starši začnejo vzbujati kar se le da hitro, ti pa se potem čutijo popolnoma nemočne (tako kot Peter, ki te vseslovenske vzgojne prijeme prakticira na bratu). In posledica te nemoči je bežanje pred resničnostjo v najbolj priročno pribežališče – bližnji lokal –, kjer si je mogoče neskončno dolgo lizati rane. Ranjeni pa so vsi, ne vemo, zakaj, niti ni pomembno, ker smo ujeti v njihovem tukaj in zdaj; trenutku, za katerega nihče noče, da bi se spremenil, pa je to neizbežno, kot je neizbežno neko sosledje dogodkov, kot je menjava straže pred kakšno palačo neizbežna. Za nočjo vedno pride dan; za dežjem vedno posije sonce.