Dejansko se je ideja sledenja temu vodilu črno na belem pojavila že 23. marca 1890 v berlinskem Volksblattu kot poziv za osnovanje svobodnega ljudskega odra, saj se je v duhu delavskega gibanja težilo k čim večji dostopnosti kulture tudi za proletariat.

Društvo Neue Freie Volksbühne (slov. Novi svobodni ljudski oder) je bilo ustanovljeno s članskimi prispevki, ki so jih takrat imenovali delavski groši, vendar so tako kaj hitro nabrali sredstva tudi za izgradnjo gledališča. Tako je zraven takratnega sedeža Nemške komunistične stranke na današnjem Trgu Rose Luxemburg zrasla impozantna zgradba, ki je lahko sprejela okoli 2000 gledalcev, danes pa je eno najslavnejših evropskih gledališč.

Ista lokacija, a že tretji hišni naslov
Leta 1913 se je na takratnem Bülowplatzu začela gradnja gledališča po načrtih Oskarja Kaufmanna, arhitekta madžarsko-judovskega porekla. Gledališče je bilo od odprtja leto dni kasneje shajališče alternativne in uporniške gledališke srenje. Čeprav je bil Volksbühne zamišljen kot proletarski oder, je bil za umetniškega vodjo postavljen Max Reinhardt iz Nemškega državnega gledališča.

Z nastopom nacionalsocialističnega režima leta 1933 se je obdobje, ki je bilo naklonjeno umetniškemu eksperimentiranju, seveda končalo. Konec je bilo tudi naklonjenosti radostim, ki naj bi jih umetnost prinašala delavskemu razredu, in tako se je program Volksbüne poenotil s siceršnjim programom takratnih nemških gledališč. In tudi sam trg so preimenovali po Horstu Wesslu - "mučencu", ki je dal življenje za nacizem. Po bombnem napadu leta 1944 je bila gledališka zgradba tako močno poškodovana, da so jo za nekaj časa zaprli.

Po koncu vojne je bila meja zarisana tako, da se je gledališče znašlo v vzhodni polovici Berlina in čeprav vselej na istem mestu je že tretjič spremenilo naslov. Na slednjem ga najdemo tudi v sedanjosti - na Trgu Rose Luxemburg. Dejansko se danes njegovo polno ime glasi Volksbühne am Rosa-Luxemburg-Platz. Med leti 1950 in 1954 so zgradbo obnovili in je tako začelo delovati kot osrednje gledališče glavnega mesta Nemške demokratične republike (NDR). Ponovno jim je uspelo pod svojo streho zbrati nekatere največje ustvarjalce takratnega časa in programsko povezati pretežno aktualna dela s sodobnim režiserskim pristopom.

Po padcu zidu
Po spremembi režima na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je umetniško vodstvo prevzel Frank Castorf, ki je na tem položaju še dandanes. V 22 letih je Volksbühne izoblikoval v to, kar predstavlja danes – gledališče, ki si dovoli veliko eksperimentiranja, preizkušanja novih možnosti odrskih umetnosti in torej tudi prečenja meja med igro, performansom in plesom. In tako si je zaslužilo naziv najrazburljivejšega nemškega odra. In kot sami pravijo – Volksbühne je staro gledališče, vendar bolj aktualno kot kadarkoli poprej.

Letos prvič v gosteh na naših deskah
Omenimo še, da je letošnji 49. Festival Borštnikovo srečanje odprla predstava Murmel Murmel v produkciji Volksbühneja, kar je bilo prvo gostovovanje tega gledališča v Sloveniji. Šlo je za uprizoritev drame Dietra Rotha iz leta 1974, ki je v Nemčiji požela veliko navdušenje občinstva. Besedilo predstave obsega 178 strani, na katerih je napisana le "v neskončnost" ponavljajoča se beseda - Murmel, kakopak - režiser Herbert Fritsch pa je zbral 11 igralcev, ki ves čas ponavljajo to besedo.

"Vse najboljše, stara hiša!"
Letošnji december je tako slavnostni mesec za Volksbühne in veliko se govori o okrogli obletnici te ustanove, predvsem pa sama opozarja na svojih zavidljivih sto let. In vselej je prisotna tudi nekoliko ponosna drža glede diskretnega šarma totalitarnega, ki ga stavba še danes izžareva. Decembrsko slavje pa poteka pod motom: "Vse najboljše, stara hiša!"