Pred nekaj meseci so nemškega režiserja Christopha Schlingensiefa izbrali za kuratorja nemškega paviljona na beneškem likovnem bienalu 2011. Eden po sodbi kritikov najgenialnejših in tudi najbolj provokativnih nemških sodobnih režiserjev je na vrhuncu tedanje javne razprave o prihodnji usodi 'presnetega' nemškega v nacističnem klasicizmu zgrajenega paviljona dejal: "Razočarati moram vse tiste, ki so bili razočarani že v Bayreuthu. Ne bom se ukvarjal z nacizmom. Zakaj tudi bi se?" Res, zakaj bi se? In zakaj bi se tudi v Bayreuthu, kjer je postavil enega najboljših Parsifalov. Tudi pregovorno zahtevni kritiki Frankfurter Allgemeine Zeitunga so mu pritrdili in na svojih straneh zapisali: "Na vrtečem se odru je Schlingensief iz koč nomadov in iz multifunkcionalnih kinematografskih platen postavil nekakšen einsteinovski kontinuum časa in prostora, v katerem se smrt, vstajenje in ponovno rojstvo zlijejo v fantastično celoto. Zelo mogoče je, da se je Schlingensief od vseh režiserjev Parsifala še najbolj približal wagnerjanski strukturi časa in prostora."
Vendar če prideš Wagnerjevi mistiki preblizu … Po krstu svojega Parsifala, ko je že bilo jasno, da bo predstava izredno uspešna, je Schlingensief izjavil, da se v Bayreuthu počuti kot Jack Nicholson v Kubrickovem filmu Shining, ko ta teče po hodnikih ogromnega, praznega hotela in nato na neki sliki zagleda samega sebe. "Morda sem že mrtev in je ta slika spomin na moje zadnje življenje. Povsem sem prepričan, da bom po Parsifalu zbolel za rakom; kot Heiner Müller." In res je zbolel za rakom. A nekaj let kasneje.
Politične igre brez meja
Če se še vrnemo k Parsifalu. Občinstvo je upravičeno pričakovalo oster političen teater. Že s svojo prvo gledališko predstavo z zgovornim naslovom 100 Jahre CDU – Spiel ohne Grenzen (100 let CDU-ja – Igra brez meja) je s sklicem na delovanje stranke zdajšnje kanclerke Angele Merkel razkrinkaval neofašistične težnje in sovraštvo do tujcev v nemški družbi. Generali so stavili, koliko Turkov v Kreuzbergu lahko pobijejo v najkrajšem času, veliko se je bruhalo po odru, še več je bilo hlinjenja orgazmov … Pomembno geslo predstave pa je bilo: "Nemčija mora postati trša." Schlingensief, ki je sicer v teater prišel po nekaj zelo uspešnih televizijskih projektih, je nadaljeval v podobnem duhu in leta 1997 so ga kot sodelujočega na documenti X zaradi napisa na majici "Ubijte Helmuta Kohla" aretirali. Ja, krščanski demokrati mu niso bili blizu. Tudi drugi politiki ne in o Gerhardu Schroederju je leta 2005 izjavil: "Zdaj, ko je v procesu propadanja, se mi Schröder zdi imeniten. Veliko boljši je celo kot Bruno Ganz, ko v svojem bunkerju vztrajno kliče 8. Armado." V mislih je Schlingensief seveda imel Bruna Ganza kot Hitlerja v filmu Der Untergang (Propad).
Cenzura v Salzburgu - so pač hoteli denar
Zaradi enega izmed Schlingensiefovih 'napadov' na politiko so nekoč spremenili celo program Salzburškega poletnega festivala, katerega vodstvo si je tedaj prislužilo tudi sloves mehkužnežev in rev. Tik pred zdajci so namreč odpovedali Schlingensiefovo predstavo Chance 2000, v kateri je insceniral najbolj divji politični boj. Če predstave ne bi odpovedali, bi namreč nekateri meceni odpovedali svoje subvencije v višini 500.000 tedanjih nemških mark. Kakor koli že, Schlingensief je s političnim bojem mislil resno in njegova stranka Partei der Arbeitslosen und von der Gesellschaft Ausgegrenzten (Stranka brezposelnih in iz družbe izločenih) je na volitvah v Bundestag leta 1998 dobila 0,058 odstotka vseh glasov.
Operna hiša v Burkina Fasu
Po letu 2008, ko je zbolel za rakom na pljučih, se je Schlingensief tudi v javnosti veliko ukvarjal s svojo boleznijo in njegova izjava - "Ta rak je res prava nadlega. Saj vendar ni v meni ničesar izgubil" - je dolgo krožila po nemških spletnih socialnih omrežjih. V zadnjih dveh letih njegova politična akcija ni bila le kritika, ampak je postala tudi akcija. Od januarja 2009 je zbiral denar za operno hišo, ki bi jo postavili v Burkina Fasu in letos so tudi že položili temeljni kamen. Dograditve operne hiše Schlingensief ni dočakal, vsi pa se tudi sprašujejo, kaj bo z njegovimi nedokončanimi projekti. V Nemčiji, kjer je sicer imel veliko sovražnikov, je Schlingensief veljal tudi za velikega junaka in genija. V le dveh dneh po smrti je o njem izšlo več deset člankov in očitno je, da je 49-letni Schlingensief umrl premlad.