Bertolt Brecht se je rodil 10. februarja 1898 v Augsburgu v premožni družini. Že kot mladostnik je zavzel uporniško držo in se vse bolj oddaljeval od svojega stanu. Sprva je študiral medicino, pozneje pa se je intenzivneje začel ukvarjati z gledališčem.
Po vojni je bil dramaturg v Münchnu in na povabilo Maxa Reinharda po letu 1924 tudi v Berlinu. Leta 1918 je napisal svojo prvo igro z naslovom Baal. Prvi vidnejši uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, za katero je leta 1922 prejel Kleistovo nagrado.
Leta 1933 je pred nacisti emigriral na Dansko, Švedsko in leta 1941 prek Vladivostoka v Kalifornijo. V Nemčijo se je vrnil leta 1948 in v vzhodnem delu Berlina skupaj z ženo Helene Weigel ustanovil gledališče Berliner Ensemble. Med drugim je sodeloval z uglednim gledališkim teoretikom Erwinom Piscatorjem in skladateljem Kurtom Weillom.

Njegova glavna dela so Opera za tri groše, Mati korajža in njeni otroci, Galilejevo življenje, Dobri človek iz Sečuana, Kavkaški krog s kredo ter Gospod Puntila in njegov hlapec Matti.
Upori proti malomeščanstvu
Njegova prva odrska dela predstavljajo provokativne individualistične upore proti malomeščanstvu. Pozneje je pisal poučne socialnokritične igre in končno prešel k epskemu gledališču. Izdal je tudi nekaj zbirk lirike ter napisal več razprav o gledališču in literaturi. Umrl je 14. avgusta 1956 v Berlinu.
Koncept epskega gledališča, ki želi s potujitvenim efektom gledalca moralno in socialno vzgajati ter ga pripraviti k razmišljanju, je Brecht uveljavil pri Operi za tri groše (1928), pri kateri je sodeloval z nemškim skladateljem Weillom. Značilno zanj je zavračanje iluzije. Igralec se s svojo vlogo ne sme poistovetiti, lahko jo le prikazuje, pomembno vlogo pa ima tudi gledalec, ki mora dogajanje na odru spremljati s kritično distanco.
Njegova družbenokritična dela so danes še vedno stalnica na repertoarjih domačih in tujih gledališč.