Na ustanovnem občnem zboru 24. aprila 1867 je odbor novoustanovljenega društva za predsednika izvolil pisatelja in politika Luko Svetca. V društvenih pravilih, ki so jih oblikovali, so si zastavili vsestransko pospeševanje in podpiranje slovenske dramatike, skrb za razvoj slovenskega dramatičnega slovstva in v ta namen izdajanje gledaliških iger, ustanovitev dramatične učilnice, pripravo gledaliških predstav ter osnovanje dramatične knjižnice. Ko je Fran Levstik 21. junija 1868 postal predsednik društva, je društvena pravila še dopolnil, pri čemer je skušal zlasti spodbuditi nastajanje izvirne slovenske dramatike.

Temelj slovenskega gledališča
Društvo, ki je formalno obstajalo do leta 1948, je prelomno zgodovinsko vlogo odigralo v prvih 50 letih obstoja. V tem času je prehodilo pot od zgodnjega, še amatersko zasnovanega, a organiziranega delovanja (1867-1892) do dobe profesionalizacije (1892-1918), s tem pa postavilo temelje za novo stopnjo razvoja - dobo evropeizacije slovenskega gledališča (1918-1945).

Jubilej ni ostal spregledan
Stopetdesetletnico društva in s tem začetek organiziranega gledališkega delovanja na Slovenskem zaznamujeta Slovenski gledališki muzej (Slogi) in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Izvedli so znanstveni simpozij, izdali znanstveno monografijo Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe ter pripravili razstavo O poteh k "najlepši iznajdbi človeškega duha" na Slovenskem: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani.

Monografija vsebuje izvirne študije 17 avtorjev, ki z novimi spoznanji dopolnjujejo obstoječo literaturo. Osvetljuje prvih pet desetletij od ustanovitve društva, osredotoča pa se tako na zgodovinski pregled kot razvoj slovenske dramatike in gledališča, obravnava tudi genezo odrskega govora in gledališkega izobraževanja.

Tudi razstava se osredotoča na prvih 50 let društvenega delovanja, pri čemer skuša osvetliti pomembne in odločilne mejnike na njegovi razvojni poti. Po njej je danes vodil njen avtor, muzejski svetnik Štefan Vevar, tudi eden izmed dveh urednikov monografije.

Narodna zavest je vplivala tudi na željo po lastnih kulturnih ustanovah
K ustanovitvi Dramatičnega društva so vodile težnje Slovencev po ustanovitvi narodnega gledališča, zametki k temu pa so bili postavljeni v času pomladi narodov, ki so porodili prva kulturna združenja, kot sta bila Slovensko društvo (1848-1851) in narodna čitalnica (1861-1867). Predtem pa ne gre spregledati Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča ter pred njim od 300- do 400-letne tradicije sakralnega gledališča.

V 50 letih društva je bil po Vevarjevem mnenju narejen osupljivo velik razvoj, največji pa se je zgodil leta 1920 z institucionalizacijo: takrat je gledališče postalo permanentna družbena ustanova in se vzporedno začelo širiti v druga mesta. "Mreža gledališč, ki je nastala, je samo posledica poti, ki jo je opravilo Dramatično društvo in smo se je do zdaj morda premalo zavedali," je prepričan Vevar.