Glej se je na obletnico pripravljal že z projektom Panikon decembra 2008, v katerem se oziral po prehojeni poti in iskal prihodnje usmeritve, v pretekli gledališki sezoni je svojo obletnico obeležil z dogodkom Panikon 2 ter z še eno posebno gesto – zadnje tri mesece gledališke sezone 2009/2010, do 25. junija (dan premierne uprizoritve Kaspar) – so vstopnice za 40 predstav njihove produkcije ponujali po jubilejni ceni enega evra.
15. novembra so v Slovenskem gledališkem muzeju odprli razstavo Glej, 40 let (1970 – 2010), ki pregledno predstavlja vidnejše Glejeve produkcije različnih obdobij, sodelavce in vodje gledališča, predstavlja zemljevid različnih lokacij, kjer so se uprizoritve odvijale preden je gledališče dobilo svoj stalni dom na Gregorčičevi 3, posebej pa predstavlja še linijo Malega Gleja (otroške predstave) ter Pregleja (razvoj dramskih besedil, bralne uprizoritve). Razstavo, ki bo na ogled do 15. decembra, sta pripravila Samo Gosarič in Ana Perne.
Ob obletnici so spomine na svoje zgodbe, povezane z Glejevo zgodovino, na pogovorih delili tudi nekateri sopotniki gledališča Glej: Matjaž Pograjc in Tomaž Štrucl sta predstavila pop devetdeseta, Zvone Šedlbauer in Iztok Tory ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej, začetkov pa sta se skozi osebne zgodbe spominjala tudi Dušan Jovanović in Meta Hočevar.
V soboto, 20. novembra "praznični" sklop zaključuje skica performativnega eseja jaz: sem: samo: slučajno: jaz Kristijana Mucka, igralca, ki je sodeloval v vseh takratnih eksperimentalnih gledaliških skupinah (Eksperimentalno gledališče Glej (EG Glej), Oder 57, Pekarna, Mladinsko gledališče), odigral pa je tudi naslovno vlogo v že omenjeni prvi uprizoritvi, ki je nastala pod okriljem sicer formalno-pravno še neobstoječega EG Glej, Handkejevem Kasparju. Ravno na osnovi interpretacije Kasparja, pa tudi v dialogu s svojimi drugimi projekti v Gleju in drugod v tokratnem performativnem eseju raziskuje možnosti filozofije igre ter razvija teze o eksistencialnem razcepu posameznika, njegovem izražanju o svetu, gibljivosti sveta, resničnosti časa in prostora.

Začetki Eksperimentalnega gledališča Glej
Eksperimentalno gledališče Glej s statusom društva se je uradno ustanovilo teden dni po premieri Kasparja. Nastalo je na ozadju gledaliških iskanj, zasnovanih po načelih alternativnih, svobodnih ali neodvisnih skupin, ki so nastajala izven institucij in njihovih prevladujočih gledaliških usmeritev. Čas nastanka EG Glej sovpada z ustanovitvijo beograjskega Ateljeja 212 in zagrebškega Kazališta ITD. Začetni sodelavci Gleja so bili nezadovoljni s stanjem v osrednjih hišah slovenskega gledališča, v Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem. Kot pravi Dušan Jovanović, so gledališke vizije v radikalnem nasprotju z dogajanji v institucionalnih gledališčih zahtevale novo gledališče z lastnimi koncepti, ki namesto tradicionalnega koncepta verbalnega gledališča poudarja vizualnost. Kot poudarja Zvone Šedlbauer je šlo "pri Gleju tako predvsem za poskus delati tisto, česar ni bilo mogoče početi drugje."
In s takšnim predlogom o ustanovitvi alternativnega gledališča sta Dušan Jovanović, delno izhajajoč tudi iz izkušnje gledališča Pupilijje Ferkeverk, ter Zvone Šedlbauer prišla k Ladu Kralju, ki je postal prvi predsednik društva. Ime gledališča izhaja iz razlikovanja institucionaliziranim gledališčem, "Glej" opozarja predvsem na akt recepcije, ki se v nasprotju od tradicionalnega, verbalnega gledališča naslanja na vizualno, pridevnik "eksperimentalno" pa izhaja iz gledaliških raziskovanj Jerzyja Grotowskega. Lado Kralj je še isto leto odšel v Ameriko k Richardu Schechnerju in se po dobrem letu vrnil z spremenjenimi pogledi na gledališče, ki so z večjo doslednostjo sledili idejam ritualnega gledališča Grotowskega, njegovim ukvarjanjem s samim seboj, lastnim razvojem in avtoterapevtsko izkušnjo, s gledališkim procesom, laboratorijem, gledališko komuno; s takšno vizijo je skupaj z Ivom Svetino in Petrom Božičem ustanovil novo gledališče Pekarna.
EG Glej je gradil na raznolikih žanrskih pogledih, s skepso do rutiniranih tendenc in že uveljavljenih ustvarjalcev ter tako gradil nekakšno "bariero med nami in drugimi", kot pravi Jovanović. Tako se je samodejno formirala režiserska trojka Iztok Tory, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović, ki je v prvem petletju režirala skoraj vse predstave.
Prednost Gleja je bila ustvarjalna fleksibilnost; kot pravi Matjaž Zupančič si lahko v roke dobili zanimiv tekst, se pogovarjal z režiserjem z izvrstno idejo in od pogovora do začetka študija je lahko minilo le 14 dni. Pojavljale so se sicer težnje po določeni profesionalizaciji, a ne takšne, ki bi gledališče spremenilo v institucionalni produkcijski model; želeli so boljše pogoje in zagotovljena sredstva za nekaj produkcij letno, kar bi omogočalo kontinuirano in profesionalno delovanje alternativnega, robnega gledališča.
Slovenski sodobni avtorji na Poljanah
Društvo je kljub željam po stalnih prostorih in profesionalizaciji osnovne operative brezdomno ustvarjalo predstave na različnih prizoriščih. Prve predstave so igrali v Križankah in v Mestnem gledališču ljubljanskem. V sedemdesetih (1973-1977) so zasedali prostore poljanske krajevne skupnosti), zaradi prenove prostorov se uprizoritve 1978 in 1979 selijo med kopališčem Tivoli, kletjo Moderne galerije, Malo dramo in Gospodarskim razstaviščem, v začetku 80-ih ponovno naselijo prostor na Poljanah, leta 1983 pa Glej dobi prostore na Gregorčičevi 3.
V poljanskih letih se je predsednik upravnega odbora Marko Slodnjak usmerjal predvsem k slovenskim novitetam (Milan Jesih, Rudi Šeligo, Pavel Lužan, Franček Rudolf, Taras Kermauner), k čemur sta botrovala dva razloga: kulturna politika je namenjala določena sredstva za uprizarjanje sodobnih slovenskih avtorjev, drug pomemben razlog pa je bilo sodelovanje z avtorji teksta, ki so nastopili kot del gledališkega laboratorija. V odmiku neposrednih uprizarjanj literarnih predlog so se rojevali novi načini pristopa k besedilu oziroma grajenja razmerja med uprizoritvijo in besedilom; besedilo Milana Jesiha za uprizoritev Limite (1973, režija Zvone Šedlbauer) je tako nastajalo sočasno odrskemu dogajanju, v procesu dela, ki so ga pričeli z gledališčem, v katerega se je z neposredno interakcijo vključil tekst; besedilo za uprizoritev Črtomirke (1973) je bilo odrska lepljenka, kolaž fragmentov osmih slovenskih dramatikov, ki jih je izbral Taras Kermauner, v odrski kalejdoskop pa sta jih predelala dramaturg Marko Slodnjak in režiser Božo Šprajc.
Raziskovanja manj utečenih razmerij med besedilom in uprizoritvijo niso bila popolnoma nova; status uprizoritve, ki je napovedala smrt literarnega gledališča – gledališča, ki izhaja iz literarne predloge – je pripadal uprizoritvi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki gledališča Pupilije Ferkeverk v režiji Dušana Jovanovića l. 1969, ki je tri leta kasneje v EG Glej postavil tudi odmevni Spomenik G, v katerem je sedemdeset strani besedila skrčil na "devet stavkov, eno pesmico in nekaj krikov".
Osemdeseta: komorne uprizoritve marginalnih tematik in izgubljanje eksperimentalnega
Konec 70-ih in začetek 80-ih se s prihodom novih režiserjev in s hitrimi menjavami vodstva generacija sodelavcev zamenja. Vodstvo so si podajali Zvone Šedlbauer, Janez Pipan, Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. Pod vodstvom slednjega prvo polovico osemdesetih zaznamujejo komorne predstave marginalnih tematik, od katerih izstopata Achternbuscheva Ela (režija Eduard Miler) in Shermanov Rožnati trikotnik (režija Vinko Möderndorfer). Po Zupančičevem odstopu se menjave vodstva ponovijo; po enoletnem kolektivnem vodstvu se Glej v času Blaža Lukana uveljavi predvsem kot producentska hiša, ki skrbi za različne umetniške ekipe in poetike, Jure Gantar podpira predvsem uprizarjanje domačih novitet in avtorske projekte.
V začetku 80-ih so besedo "eksperimentalno" začeli zavestno opuščati, EG Glej pa postane Gledališče Glej, kar je povezano tudi s samim statusom eksperimenta in njegovim premeščanjem položaja v gledališkem prostoru. Že v Predlogu za ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej je eksperiment opredeljen kot polje preverjanja in preizkušanja gledaliških iskanj, ki zaradi tveganosti ne morejo najti svojega mesta v institucionalnih gledališčih, najuspešnejše realizacije teh iskanj pa najdejo svojo pot do institucionalnih gledališč in se vanje integrirajo. Glej je tako samoopredelil splošno usodo eksperimentalnih gledališč kot predprostora za druga, večja gledališča in za kaljenje ustvarjalcev. V 80-ih so se marsikateri eksperimentalni zagoni že izčrpali, eksperiment pa se je že pojavljal na institucionalnih odrih, ter tako izgubil svojo označevalno in razlikovalno funkcijo.
Pop kultura devetdesetih
Leta 1989 vodstvo prevzame Nevenka Koprivšek, Glej postane produkcijsko središče, gradi pa tudi mednarodno mrežo neodvisne scene, se povezuje in odpira navzven. Glej 90-ih se odvrne od elitizma in intelektualizma ter se obrne proti pop kulturi, z gibom in popularno glasbo, svoje produkcije pa tu celo desetletje ustvarjajo predvsem Matjaž Pograjc s skupino Betontanc, Iztok Lovrič in Grapefruit ter Tomaž Štrucl. Poleg teh neuradnih hišnih režiserjev se v Gleju predstavljajo tudi posamezni drugi režiserji z svojimi zgodnjimi predstavami (Matjaž Berger, Tomaž Pandur, Igor Štromajer in Bojana Kunst).
Kot analizira Glejevo zgodovino Andreja Kopač v gledališkem listu Panikona, kasneje ponekod grenak pop priokus popravljajo resni režiserji (Tomi Janežič, Jernej Lorenci, Diego de Brea, Sebastijan Horvat, Bojan Jablanovec).
Glej danes
Danes Glej še vedno ustvarja, brez velike podpore ali finančnih sredstev, a z vztrajnostjo in zanosom. V preteklih letih so se pojavile nove iniciative, ki so potrebo po reflektiranju Glejeve zgodovine strnile v projektih Panikon in Panikon 2, ob odločanju o nadaljnji usmeritvi pa so spisali program, ki poudarja konkretno, javno in angažirano delovanje, aktualne kontekste, spodbuja opredeljevanje ter izpostavlja paradokse in potlačene vsebine sodobnega kulturnega, družbenega in političnega življenja.
Glej danes, kot imajo zapisano na spletni strani, ponovno želi spodbujati eksperimentalne pristope in predstavljati nova gledališka imena. V okviru Gleja je nekdanja predsednica društva Simona Semenič ustanovila program PreGlej, ki se posveča razvoju dramskih piscev in besedil. Glej vodi raziskovalni program Miniaturke, na katerih predstavljajo dela v nastajanju. Prvenci omogočajo predstavitev mladim avtorjem, ki prvič ustvarjajo profesionalno uprizoritev, podpirajo tudi izrazito avtorske projekte avtorjev – izvajalcev, otrokom pa je namenjen Mali glej.
Nika Arhar