Uveljavil se je kot eden zanimivejših igralcev svojega časa, saj zna v svoje like preliti značilna protislovna znamenja sodobnega občutenja sveta, pri čemer ga vodi zanesljiv občutek za oblikovanje človeške usode.

Polič je svojo profesionalno pot začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, v institucionalni in zunajinstitucionalni produkciji, gledališču Glej, E. P. I. Centru ter suvereno nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem območju v filmu in gledališču.

Bil je dolgoletni član ansambla SNG-ja Drama Ljubljana, na odrih in na gledaliških festivalih nekdanje Jugoslavije je bil vselej iskan in cenjen igralec.

Popolno zlitje z dramskimi liki
Ko je leta 2002 prejel Borštnikov prstan, je Jernej Novak zapisal, da je "med slovenskimi igralci najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja (empatije) z dramsko osebo, ki jo predstavlja".

Poudaril je njegov odločilni prispevek k uspešnim krstnim uprizoritvam slovenske dramatike in med njegovimi pomembnimi vlogami med drugim izpostavil Krištofa Kobarja v Korunovi uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja (SLG Celje, 1976), Ivagina iz Müllerjevega Cementa v Ristićevi režiji (ljubljanska Drama, 1976) in Pandurjev triptih Božanska komedija (mariborska Drama, 1993).

Leta 2007 je Polič prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Režiser Sebastijan Horvat ga je tedaj označil za igralca, ki igra na vse ali nič, ki je "vrvohodec brez varovalne mreže" ter igralec, fanatik, ki sebi in drugim postavlja najvišje zahteve.

Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je pred dvema letoma namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.