"To je drzna interpretacija," je bilo mogoče slišati po hrvaški premieri Evripidove drame, ki so jo prvič uprizorili v Atenah leta 438 pred našim štetjem. Alkestida velja za eno najbolj zagonetnih del starogrškega trageda, zato tudi pušča odprto pot najrazličnejšim interpretacijam, od burlesknih do tragičnih, od opere Georga Friedricha Händla do upesnjenja Rainerja Marie Rilkeja.

Zakaj Alkestida, žena tesalskega kralja Admeta, tujka v njegovi deželi in mati njegovih otrok, žrtvuje svoje življenje za njegovo? Adaptacija režiserke Livije Pandur in dramaturginje Lane Kaštelan, ki sta se že profesionalno srečali zaradi druge Evripidove ženske, Medeje, na Dubrovniških poletnih igrah leta 2012, Alkestidino žrtvovanje postavlja v sodobni kontekst z eksperimentom: kaj pa, če se vrneš iz hada, sveta mrtvih? Se sploh lahko, kot sta se Orfej ali Odisej? Odgovor, ki ga ponudi predstava, je protislovje starogrški mitologiji – smrt je dokončna in ima svoje posledice.

"Predstava govori o izgubi, samoti, o tisti slavi, zaradi katere grški junaki postanejo nesmrtni, in za nas je nesmrtna tudi Alkestida prav zaradi svojega žrtvovanja," režijski pristop opiše Pandurjeva in poudari, da jo s kolegico Kaštelanovo podobno čutita; priznana hrvaška dramaturginja je Alkestido prvič priredila pred natanko tridesetimi leti in takrat je Alkestidino žrtvovanje za ljubljenega moža razumela kot beg pred življenjem, tokrat pa kot beg pred izgubo.

Odgovor s tišino

Alkestida Livije Pandur odgovarja predvsem s tišino in nagovarja kritično dubrovniško občinstvo; a pred premiero je bila mirna, "ker je to zgodbo preprosto morala povedati". Tudi ravnatelj gledališča Paolo Tišljarić, ki jo je povabil k sodelovanju, se zaveda prelomnosti uprizoritve za nadaljnji razvoj svojega gledališča. "Zame ta predstava pomeni korak naprej v razvoju našega gledališča," je jasen, a govorimo lahko tudi o razvoju hrvaškega gledališkega rokopisa nasploh, ki velja za bolj konservativnega na repertoarni sceni. In zaradi česar ima ime Pandurtheaters na Hrvaškem že dalj časa posebno mesto.

Jutarnji list je znova v naslovu, kot že pri gostovanju Brezmadežne, predstave, ki jo je po nenadni smrti brata Tomaža "dokončala" Livija, izpostavil njun odnos. Ganljivo slovo od brata v predstavi o doživljanju smrti, se začne gledališka kritika, ki Liviji Pandur že zdaj, na začetku njene režijske poti, priznava svojstven slog: kjer so bile pri Tomažu barve, je pri Liviji kvadrat svetlobe, kolikor je bil on ekstrovertiran, je ona introvertirana, kjer sta bila pri njem ples in glasba, sta pri njej neznatni gib in tišina.

Katarina Stegnar v glavni vlogi

Glavno vlogo je zaupala Katarini Stegnar, s katero sodeluje prvič, izbrala pa jo je zaradi njene krhkosti in ranljivosti, a hkrati moči in poguma. "Mogoče je videti, da je iti prvi težje, a v bistvu je ostati težje," razmišlja igralka Slovenskega mladinskega gledališča, ki jo je še posebej veselilo delati s kolektivom dubrovniškega gledališča in gostujočimi hrvaškimi igralci: "Se mi zdi, da je zelo zdravo in koristno ter kreativno, kadar prideš v neki kolektiv, ki ga ne poznaš, ker ima to velik potencial."

Livija Pandur je za gledališki list poudarila, da se morajo v gledališču vse vloge dopolnjevati, saj le v medsebojnem angažmaju nastanejo avtentične stvaritve, čudežni rudnik duše, v katerem je vse mogoče. Zato ne preseneča, da ostaja zvesta gledališki družini, ki sta jo "ustvarila" skupaj s Tomažem: scenografu Svenu Jonkeju, glasbenemu duetu Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), fotografu Aljoši Rebolju. Kot tudi ne preseneča, da nadaljuje po že začrtani evropski poti, saj je njena naslednja postaja Teatro Nacional v Madridu. Le upamo lahko, da ne bomo njenih predstav, tako kot smo Tomaževe, predolgo čakali na slovenskih odrih.