Za Skubica je bilo Pavla nad prepadom prvo dramsko besedilo, ki je nastalo "po naročilu"; Matjaž Pograjc mu je ponudil, da napiše dramo o eni izmed dveh velikih slovenskih alpinistk prve polovice 20. stoletja - o Miri Marko Debelak ali Pavli Jesih. Zgodba Jesihove ga je pritegnila, a ne zaradi kake globoke ljubezni do hribolazenja: "Osebno nisem ravno take vrste človek. Mislim, da pri samem plezanju niti Pavla ni bila taka. Se ji je pa nekaj takega zgodilo v resničnem življenju, pri njenem konfliktu s povojno oblastjo. To pa tudi jaz lažje razumem, oziroma se poistovetim - vsaj toliko, kolikor sem potreboval za ustvaritev lika."

Jesihova je bila obenem tudi uspešna podjetnica: pred in med drugo svetovno vojno je bila lastnica največje verige kinematografov v Jugoslaviji - kina Metropol v Celju, celjskega Uniona, ptujskega Royala, ljubljanskega kina Matica ter sezonskega kina v Dobrni.

Kariero v kinematografiji je začela po padcu v severni steni Velike Mojstrovke, ko ji je zdrobljeno koleno preprečilo, da bi nadaljevala prvenstvene smeri, kot je bil vzpon čez Osrednji steber Severne triglavske stene junija 1945, ki tvori hrbtenico Skubičeve drame. "Drama se s svojo vsebino drži faktografije," opozarja pisatelj. "So pa zaradi čisto tehničnih možnosti - če hočeš eno celo življenje sežeti v dve uri dogajanja na odru - potrebni fiktivni prizori, v katerih lahko združiš več resničnih prizorov. Mislim, da tukaj ne gre za manj svobode (kot pri popolnoma fiktivnem leposlovju, op. n.) - še zmeraj je bilo treba veliko domišljije, da sem prizore dejansko napisal in jih razporedil v nek kolaž časov in prostorov ..."

Končna podoba predstave, v kateri protagonistko v različnih obdobjih njenega življenja zaigrajo Maruša Oblak ter Barbara Ribnikar in Katarina Stegnar kot gostji, je bila sicer popolnoma v Pograjčevih rokah: "V postavitev predstave se nisem vmešaval, to je režiserjev posel. On pa se ni vmešaval v nastajanje teksta, razen kolikor sva na začetku skupaj premlevala neke tehnične možnosti. Edino nazadnje so za postavitev tekst seveda malo krajšali, klestili - tako kot zmeraj, pač za potrebe odrske koreografije. V gledališkem listu pa je integralen tekst."

Potomcev Pavla Jesih nima, ima pa še živeče sorodnike. "Na žalost sem z njimi - s pranečakinjama Jakico in Nino Jesih - prišel v stik šele, ko je bil tekst že praktično končan. Recimo, da so bili do namere Mladinskega gledališča najprej nekoliko nezaupljivi, vendar pa je recimo Nina tekst nazadnje pohvalila kot verodostojen," je še razkril Skubic.

O kresniku, pisateljskem kruhu in Welshu
V klepetu je beseda sicer nanesla tudi še na druge teme, med drugim na letošnjo podelitev nagrade kresnik (favorit dvakratnega nagrajenca sicer ni bil Goran Vojnović), literarni uspeh ("Saj nisem pričakoval kakšnega posebnega uspeha, ampak vsaj kako reakcijo pa človek le potrebuje, da ima občutek, da se s svojo knjigo z nekom pogovarja") in celo na Irvina Welsha, čigar najslavnejši roman Trainspotting je Skubic prevedel v slovenščino. Kljub temu Škota med njegovim letošnjim obiskom Ljubljane ni spoznal. "Ravno zadnjič mi je Matej Bogataj, ki ga je moral moderirati, očital, da sem ga "pustil samega s tem strašnim možem"... ki pa se je nazadnje izkazal za zelo prijaznega, družinskega možakarja, ki je z ženo prebil štirinajst dni počitnic v Lipici."