V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju je bila premierno uprizorjena Sofoklejeva Antigona, tokrat v režiji Anđelke Nikolić. V glavnih vlogah nastopajo Pia Zemljič (Antigona), Tanja Potočnik (Ismena) in Renato Jenček (Kreon), sicer pa še Blaž Setnikar (Stražar), Aljoša Koltak (Hajmon), Bojan Umek (Tejrezias), David Čeh (Glasnik), Lučka Počkaj (Evridika), Suzana Grau (Izbranka), Branko Završan (Stari izbranec), Rastko Krošl (Izbranec) in Damjan M. Trbovc (Mladi izbranec). Celjskemu občinstvu se je s to predstavo tudi prvič predstavila nova članica ansambla SLG-ja Celje Nina Rakovec (v vlogi Mlade izbranke).

"Tragično farso" Antigona so s skupnimi močmi ustvarili prevajalec Kajetan Gantar, režiserka in avtorica priredbe besedila Anđelka Nikolić, dramaturginja Tatjana Doma, scenografka Vesna Štrbac, kostumografinja Bjanka Adžič Ursulov, skladatelj Branko Rožman, lektorica Metka Damjan, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak ter svetovalec za vprašanje žanra in sloga igre Branko Završan.

Če osvežimo spomin: osrednja tema Antigone je pokop, pravzaprav prepoved pokopa - in celjske gledališčnike je zanimalo predvsem, kako to znano zgodbo povedati v letu 2011, jo prenesti v današnji čas, obenem pa se ne spustiti na raven banalne aktualizacije.
Liki, usodno zapredeni v posledice lastnih odločitev
Sofoklej za osnovo svoje igre vzame čas po napadu Polinejka na Tebe, ki jim vlada Eteokles: brata padeta, na tebanskem prestolu se znajde njun najbližji moški sorodnik, stric Kreon. Dramatik tragedijo osredini okoli vprašanja pokopa padlih v bratomorni vojni. Kreon izda odlok: Eteokla naj bi pokopali z vsemi častmi, Polinejku kot izdajalcu domovine pa odrekli pokop. Taki odredbi se upre Polinejkova in Eteoklova sestra Antigona. Njun konflikt se razraste v katastrofo. Oba, Kreon in Antigona, upata na podporo meščanov: Kreon ne more biti vladar brez njihove podpore, Antigona pričakuje njihovo razumevanje. V mestu, polnem javnih skrivnosti, kjer nihče ne ve, koliko in kaj v resnici kdo ve, vsak igra svojo igro in izkaže se, da je oblast v rokah tistih, ki iz ozadja odločajo o usodah posameznikov ter države.

Stvari nikoli niso črno-bele
Nikolićeva je po lastnih besedah skušala Antigono doživeti kot nekaj novega, zato je besedilo prebirala s stališča osebne življenjske izkušnje. Za cilj si je zastavila, da se gledalci med igro ne bi mogli odločiti, kateri lik je pozitiven in kateri negativen.

Kajti čeprav se zdi, da Sofoklej jasno nakaže, kdo v temelju deluje prav in kdo narobe, stvari v Antigoni vendarle niso črno-bele. O tem pričajo tudi različne interpretacije, med katerimi je bila daleč najvplivnejša razlaga Hegla, ki je v tragediji videl soočenje dveh enakovrednih moralnih načel. Številni interpreti tako Kreona ne vidijo kot negativno osebnost; izpostavljajo njegovo brezpogojno pripadnost domovini, modra politična načela (že v antiki jih citira Demosten) ter to, da je na koncu kljub vsemu pripravljen spremeniti svoje mnenje. Poudariti velja tudi, da naj bi bila za antične gledalce Kreonova prepoved o pokopu Polinejka sicer šokantna, ne pa tudi nedopustno dejanje, povsem brez realne osnove v sočasnih Atenah.