Muzikal Billy Elliot je navdušil tudi zahtevne kritike. Foto:
Muzikal Billy Elliot je navdušil tudi zahtevne kritike. Foto:
Elton John je za muzikal napisal glasbo.
Zgodba o nadobudnem baletniku je Eltona Johna pretresla do solz. Foto: epa

Čeprav so gledališki kritiki zelo dvomili o uspešnem prenosu zgodbe o dečku iz delavske družine v propadajočem rudarskem mestu, ki si želi postati baletni plesalec, pa jih je, tako kot gledalce, krstna izvedba navdušila. Producenti muzikala se morajo za uspeh zahvaliti predvsem Eltonu Johnu, ki je zgodbo opremil z odlično glasbo.

Zgodba ga je pretresla
Elton John je novinarjem britanskega BBC-ja izdal tudi svoja čustva do zgodbe o Billyju Elliotu: "Sodelovanje pri tem muzikalu je bilo ena mojih najbolj gorečih strasti. Ko sem si ogledal film, sem bil zelo pretresen. Zgodba me je spomnila na nekatere osebne izkušnje. Na koncu filma sem jokal, iz dvorane so me morali odpeljati."
Zagotovilo za preprečitev poloma novega muzikala je bila tudi razumna izbira režiserja. Muzikal je namreč režiral Stephen Daldry, ki je bedel tudi nad nastajanjem filma.

Kritika železne lady
Zgodba je ostra kritika vladavine politike premierke Margaret Thatcher, katere gospodarski ukrepi so hudo prizadeli socialno šibke rudarske in tovarniške delavce. Družbenopolitična tema pa naj bi bila tudi eden izmed razlogov za povpraševanje po vstopnicah, saj naj bi bili po besedah Charlesa Spencerja, gledališkega kritika časnika Daily Telegraph, Britanci do grla siti eskapističnih in brezdušnih veselih muzikalov brez vsakega konkretnega sporočila.

Politika dobro začini zgodbo
Še pred nekaj leti je veljalo, da je naložba v gledališko igro z družbenopolitično vsebino finančni samomor. Danes pa se producenti Billyja Elliota, ki so v igro vložili kar 5 milijonov britanskih funtov, produkcija filma je stala le 3 milijone, prav nič ne bojijo, da bodo morali naslednja leta besno varčevati.

Tudi v ZDA je politika vedno bolj priljubljena tema gledaliških iger, še posebno, če ostro secira politična dejanja predsednika Georgea Busha. Lani so se tako po zaslugi političnih satir The Maddness of George Dubyja (Norost Georgea Dubyja) in Embedded (Vkopani) v newyorška gledališča stekali kar veliki potoki denarja.