Opera The Life and Death of Marina Abramović prikazuje umetničina otroštvo in mladost. Umetnica je režiserju Robertu Wilsonu le posredovala svoje fotografije, pisma in dnevnike, zasnove uprizoritve pa je prepustila njemu. Sama je nastopila kot ona sama in v vlogi njene mame. Foto: MIF
Opera The Life and Death of Marina Abramović prikazuje umetničina otroštvo in mladost. Umetnica je režiserju Robertu Wilsonu le posredovala svoje fotografije, pisma in dnevnike, zasnove uprizoritve pa je prepustila njemu. Sama je nastopila kot ona sama in v vlogi njene mame. Foto: MIF
Abramović
Willem Dafoe, Marina Abramović, Antony in Robert Wilson - imena, ki uprizoritveni dogodek spremenijo v pravi kulturni fenomen. Foto: Antony Crook, MIF

Da bi bil umetnik performansa, moraš sovražiti gledališče. Gledališče je laž … Nož ni pravi, kri ni prava in čustva niso prava. Performans je čisto nasprotje: nož je pravi, kri je prava in čustva so prava.

Marina Abramović
Abramović
Marina Abramović se je na festivalu v Manchestru predstavila že leta 2009 s štiriurnim dogodkom "Marina Abramović Presents". Izredno pa je odmevala njena lanska retrospektiva v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, kjer je izvedla tudi šesttedenski performans. Foto: MIF

Ko se zavesa dvigne, se pokažejo trije igralci, položeni na mrtvaški oder in oblečeni kot truplo Marine Abramović, medtem ko trop dobermanov stika za plenom; oder je ob tradicionalni srbski pogrebni glasbi poln kosti.
Osrednja pozornost uprizoritve The Life and Death of Marina Abramović velja Marininima otroštvu in mladosti. Marina, odrasla v družini narodnih herojev, o tem obdobju govori v povezavi s tesnobo ob strogih in represivnih starših. Njena mama ji, denimo, ni pustila, da po deseti uri zvečer odide od doma, in to vse do 29. leta starosti. Posebno pozornost uprizoritev nameni dogodku, ko je kot 12-letna deklica, obsedena z nosom Brigitte Bardott in z njenimi fotografijami v žepu, namerno padla s postelje, da bi si izravnala nos, a je namesto tega zgrešila rob postelje, se grdo udarila, fotografije so ji padle iz žepa, v sobo pa je prišla mama, ki jo je oklofutala.
Skice otroštva in mladosti Marine Abramović
Na odru so nanizane ta in podobne zgodbe njenega otroštva; Marina pokvari nov pralni stroj in mama jo udari v obraz; postavijo ji napačno diagnozo hemofilije in leto dni preživi v bolnišnici; kot najstnica igra rusko ruleto in prekrije stene svoje sobe z rjavim loščilom za čevlje; oba starša spita s pištolami pod blazino; mama zveni kot nora; oče in mama se razideta. Njeno sodelovanje z Ulayem je omenjeno le mimogrede in nima nobene vloge pri dogajanju na odru. Wilson je poudaril predvsem njeno trpljenje ob strogi mami. Kot zapiše Richard Dorment, kritik Telegrapha, je Wilson njeno življenje sploščil na en stavek: "Mama je bila prasica." Zato kljub temu, da uprizoritev temelji na življenju Marine Abramović, delo ni toliko njeno kot Wilsonovo, dodaja.
A Abramovićeva se niti ni želela vmešavati v uprizoritev. Wilsonu je le dala pisma, fotografije in dnevnike ter se strinjala, da se pojavi v končanem delu, drugo pa prepustila njemu. "Pri svojem delu imam popoln nadzor, v življenju pa tega ne želim. Pri tem projektu mi je bilo najzanimiveje, da sem se le prepustila," pravi. Abramovićeva je na odru nastopila kot ona sama, odigra pa tudi njeno strogo mamo.
Prepoznavna Wilsonova estetika
Uprizoritev je Wilsonova z značilnim izrazitim vizualnim podobjem; počasna procesija negibnih in močnih pogrebnih odrskih slik, srbske ljudske pesmi v narodnih kostumih, vojaki, ki lajajo v megafone in mahajo z belimi zastavami, surrealistični tableaux, v katerem figure Marininega otroštva drsijo po odru druga za drugo ... Willem Dafoe s svetlordečo lasuljo in močnim ličilom kot pripovedovalec s hipnotičnim, ekspresivnim glasom ter mrazeča tradicionalna srbska pesem Svetlane Spajić, ki se staplja v pesmi Antonyja Hegartyja (Antony and the Johnsons).
Čeprav sovraži gledališče, ga potrebuje
Ideja za uprizoritev se je Abramovićevi porodila že pred dvajsetimi leti, ko je prekinila partnersko zvezo z Ulayem in ta konec pretvorila v umetniški dogodek, na katerem sta se peš podala vsak s svojega konca Kitajskega zidu, da bi se srečala na polovici in se poslovila. "Trpela sem veliko čustveno bolečino, ki sem jo želela postaviti na oder. Pojavilo se mi je vprašanje, kako naj igram lastno življenje in se od njega hkrati distanciram. Tako sem se obrnila h gledališču, ki sem ga vedno sovražila, saj v njem nič ni resnično, igralci pa igrajo fiktivne like. A takšen kontekst sem potrebovala," je povedala.
Nove operne poti
Mednarodni festival v Manchestru, kjer je bila uprizoritev premierno izvedena, je dogodek opisal kot dober primer tega, zaradi česar je bil festival tudi ustvarjen - zaradi novih del, ki jih ustvarjajo največji svetovni umetniki, je povedal direktor festivala Alex Poots. Umetniški direktor koproducenta Teatro Real Madrid Gerard Mortier pa opozarja, da mora operna umetnost "razviti nove poti za prihodnost". "To lahko pomeni uprizarjanje, nove skladatelje, a pomembni so tudi projekti, ki jih razvijejo veliki vizualni umetniki, igralci ali pevci, ki niso nujno operni. Antony zagotovo prinaša liričnost, ki v povezavi z Robertom Wilsonom in Marino Abramović to produkcijo izkazuje za pravo opero, prav takšno, kot bi jo ljubil še Monteverdi."

Da bi bil umetnik performansa, moraš sovražiti gledališče. Gledališče je laž … Nož ni pravi, kri ni prava in čustva niso prava. Performans je čisto nasprotje: nož je pravi, kri je prava in čustva so prava.

Marina Abramović