Najnovejše inštalacije Marine Abramović, Volcano Flambé, ne boste našli v muzeju, ampak je - do 20. marca - za 20 dolarjev na ogled (in ne samo to) na jedilniku restavracije Park Avenue Winter v New Yorku.

Multisenzorična kulinarična intervencija
Flambirana sladica Abramovićeve je le prvo od sodelovanj sodobnih umetnikov z glavnim kuharjem restavracije, Kevinom Laskom - koncept je sad večmesečnih pogovorov in načrtovanj. "Flambirani vulkan" je, domače povedano, avantgardna interpretacija klasične ameriške sladice "pečena Aljaska": čokoladni sladoled, mandljev biskvit in bananina krema so "zaviti" v oklep iz beljakove pene in posuti s sladkorjem. Za piko na i sladico polijejo s temnim rumom in jo zažgejo, kar, kot obljubljajo organizatorji, neprofitna umetniška organizacija Creative Time, "zbudi vse čute in goste popelje na potovanje vročega in hladnega, mehkega in trdega, temnega in svetlega, sladkega in kislega." Po Abramovićevi bodo "na meniju" še umetniki Janine Antoni, Paul Ramirez Jonas in Michael Rakowitz.

Kje torej tiči performans?
Performans je, tako prireditelji, v samem uživanju sladice. Za "celostno izkušnjo" flambiranega vulkana goste opremijo z belo laboratorijsko haljo ter mp3 predvajalnikom in slušalkami (v leseni škatli), prek katerih poslušajo posneta navodila umetnice, kako naj v sladici uživajo.

"Babica performansa" je "pravi srček"
"Prvo srečanje z Marino me je navdajalo s silnim strahom," priznava Lasko, "a v resnici je 'srček'. Od nje smo potihem pričakovali najhujše, ker smo ji pustili povsem odprte roke. Rekli smo, da lahko naredi, kar hoče. A ni bilo tako hudo, do nobenih umetniških nesoglasij ni prišlo in z njo je bilo prav lahko delati."

No, popolnoma brez kompromisov le ni šlo. "Sprva nismo hoteli delati sladic, ker imamo za to posebnega kuharja, a nas je bilo preveč strah, da bi to Marini povedali," se spominja Lasko. "Zato smo pristali - a to je tudi zadnja sladica v tem ciklu."

Prva dama umetnosti performansa
Kot lahko preberete v umetničinem portretu, Marina Abramović s performansi, v katerih svoje telo uporablja kot objekt, subjekt, medij in orodje, pravzaprav spravlja občinstvo v zadrego. Gre za napetost med nemočjo, ki jo izraža trpeče telo, in nadmočjo, ki jo izraža absolutno disciplinirana volja umetnice. Gledalce izziva, jih vabi v dejanja, v katerih (načelno) nočejo sodelovati ali jih celo kategorično zavračajo.

Dober primer je njen zgodnji performans iz leta 1974: Abramovićeva je takrat na mizo razvrstila 72 predmetov, tudi nože, biče, škarje ter pištolo in en sam naboj. Za šest ur je legla na tla in se prepustila občinstvu, ki je na njej po mili volji lahko uporabljalo predloženo orožje. Na koncu je bila njena obleka razrezana, ona sama pa je bila porezana, prepleskana, okronana s trnjem in ob glavo ji je bila pritisnjena nabita pištola.

Dramatično slovo v imenu umetnosti
Nato je sledilo usodno srečanje z nemškim fotografom, ljubiteljem polaroida in performativnim umetnikom Uwejem Laysiepnom Ulayem. Glavne ideje, ki sta jih raziskovala, so bile umetnikov ego, obredna razsežnost njunih lastnih kultur in identiteta umetnika. To sta pri sebi zanikala, oblačila sta se kot dvojčka in se imela za celoto iz dveh delov. Svoj ego sta ubijala, ko sta dobesedno ubijala drug drugega. Nekoč sta se tako povezala v poljubu in vsak izmed njiju je smel vdihovati le zrak, ki ga je drugi izdihnil vanj. Sedemnajst minut sta vztrajala in 'pokurila' sta ves kisik, dokler nista skoraj nezavestna omahnila. Svojo umetniško pot in tudi zasebno zvezo sta prav tako končala z velikim in za telo zahtevnim podvigom. V znamenitem performansu sta Abramovićeva in Ulay leta 1988 vsak z enega konca stopila na Kitajski zid. Nato je vsak izmed njiju prehodil 2.500 kilometrov, dokler se nista na sredi srečala. Poljubila sta se in odšla. Za vedno. Tako pred občinstvom kot pred samima seboj. To je bilo leta 1988.

Tema, ki se ji ni mogla izogniti
V devetdesetih se je Marina Abramović v svojih delih vračala na Balkan. Ukvarjala se je s svojim kulturnim in duhovnim zaledjem - njen stari stric je bil navsezadnje partiarh Srbske pravoslavne cerkve -, razmišljala je o konceptih sramu in trpljenja v srbski kulturi in odzivala se je na morijo, ki se je takrat godila na Balkanu. Tak odziv je bil tudi njen performans, s katerim je osvojila žirijo beneškega bienala likovne vizualne umetnosti leta 1997: v jugoslovanski paviljon je ukazala prinesti kup govejih kosti. Nanj se je usedla z "ribežnom" v rokah in med petjem srbskih tradicionalnih pesmi ribala kosti ter strgala meso z njih.