Če kdo, potem je Sarah Kane, avtorica besedila (drame) Razdejani s kombinacijo brutalnih dialogov in situacij, ki že mejijo na brezmejno blaznost bolečine, sporočila svetu: nasilje rodi nasilje, večje nasilje, največje nasilje še večje nasilje, vojno, življenje v živi mučni smrti.

"Ker si butasta, ti ne boš nikoli dobila službe"
Začne se pri "vojni" dialoga - pri žaljivkah, zmerjanju, krikih namesto izrečenih besed med nekdanjima ljubimcema. Nadaljevanje ponudi nenadzorovana omedlevanja zapostavljene Cate (igra jo Daša Doberšek) in napade kašlja Iana (igra ga Pavle Ravnohrib). Potem so tukaj še steklenice alkohola, cigarete, pištola, samozadovoljevanje, oralno zadovoljevanje, poskus posilstva, homofobične in mačistične izjave, jemanje svobode.

"Misliš, da je tvoja rit kaj drugačna od katere druge?"
Nekdanjima ljubimcema se čez čas pridruži vojak (igra ga Primož Bezjak), ki ujetost v bolečini pripelje do še večje skrajnosti. Pištolo za vratom zamenja homoseksualno posilstvo (med Ianom in vojakom), ki se konča z Ianovimi izpraskanimi očmi. Slepcu, ki nima nikogar, ki bi skrbel zanj, pozneje ne preostane drugega, kot da izkoplje grob najdenega mrtvega dojenčka (našla ga je Cate) in nadaljuje naslednjo krutost: kanibalizmom.

Trije izvrstni igralci, karakterno zahtevne vloge
Drama, ki jo je režiser Vinko Möderndorfer ponujal tudi drugim slovenskim gledališčem, vendar zanjo niso imela posluha, se ponaša z izvrstno igralsko zasedbo, kar je za karakterno težke like junakov pričakovana odločitev.

Od krutosti med dvema do vsesplošne krutosti
Avtorica drame je odlično ponazorila razdejanje oz. prestopanje intime med dvema človekoma do razdejanja na vsesplošni, civilizacijski ravni. Posledica je seveda logična, saj vojna med dvema človekoma lahko spodbudi le vsesplošno vojno med ljudmi. Kar je pa še posebej omembe vredno, je to, da gre za povsem realen opis odnosa (oziroma odnosov), brez primesi t. i. znanstvene fantastike. Gre za prizore, sporočila, besede, misli in dejanja, ki se zdijo kot nekaj povsem "normalnega", a s perspektive "človeškega" gre seveda za vse prej kot to.

Tanja Mojzer