Mariborski igralec je že več kot 20 let član mariborskega gledališča, predtem je igral v celjskem, sodeloval pa je tudi z drugimi gledališči.

"Zato sem v gledališču že od vedno po malem outsider, vlekel sem poteze, ki jih mnogi niso hoteli razumeti, in res je, da sem jih ravno zaradi tega neštetokrat dobil po glavi," je igralec o svojem delu zapisal v knjižici že pred 15 leti.

Iz utemeljitve

"Čeprav je Boštjančič že kot mlad igralec učinkovito združeval telesno in govorno plat vloge in je v tem pogledu zagotovo predhodnik današnjih fizičnih igralcev, je zanj vir gledališča drama, torej tekst, dialog, odnosi med dramskimi liki. A nikdar drama kot suhoparna literatura, temveč kot živi zapis življenja, kot pogoj za živost gledališča, lika, igre, na katero se odziva tudi gledalec. Zato Boštjančič na odru vedno ustvari tudi fizično prepoznaven lik, z nezgrešljivo, zanj specifično držo, ki na sebi nosi enako intenzivno dramsko napetost kot besedilo samo," je v utemeljitvi nagrade zapisal Blaž Lukan.

Biti zunaj sistema je bilo njegovo stalno ustvarjalno vodilo, prav tako kot prepričanje, da je »biti igralec ... najbolj samotna stvar na svetu«, vendar je oboje hočeš nočeš treba razumeti kot paradoks, saj sam po drugi strani nenehno poudarja, da ni igre brez soigre in predvsem ne brez gledalca, ki je igralčev »zadnji sodnik«, je še zapisano v utemeljitvi.

V svoji dolgoletni karieri je nanizal številne izjemne vloge, s katerimi je pustil velik pečat občinstvu, zanje pa je prejel tudi številne nagrade.

"Moja ljubezen je absolutno gledališče. Oder je nekaj, kar je fascinantno. To je tako kot življenje. Zavesa se dvigne, na koncu pade. To gre v duše, glave, publike. In potem pride nova predstava in se začne vse znova. Kot mi ‒ se rojevamo in umiramo," pravi Boštjančič. V preteklosti je povedal, da se nima za umetnika, ampak za delavca in da se je spopadal z vlogami, kot da gre za življenje ali smrt, je poročal Radio Maribor.

Rodil se je leta 1952 v Ulici heroja Bračiča v Mariboru, po končani II. gimnaziji pa študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1976 je zaključil študij na AGRFT-ju z diplomsko predstavo Ozri se v gnevu pod mentorskim vodstvom Franceta Jamnika. Igralski debi je doživel na odru SNG-ja Maribor leta 1976 z vlogo Tanaska v uprizoritvi Simovićevega Čudeža v Šarganu. Sedemnajst let je bil zaposlen v SLG-ju Celje, sodeloval pa je tudi s PDG-jem Nova Gorica, PDG-jem Kranj, Gledališčem Pekarna Ljubljana … Leta 1997 se je redno zaposlil v Drami SNG-ju Maribor, piše na spletni strani mariborskega gledališča. Trenutno se z igralskimi kolegi pripravlja na premiero Romea in Julije v režiji Aleksandra Popovskega, predvidene za začetek decembra.

Pečat pustil tudi v številnih filmskih vlogah

Igral je v številnih slovenskih filmih, med drugim je bil Emil v filmu Trije prispevki k slovenski blaznosti in Laco v filmu Ljubezni Blanke Kolak v režiji Borisa Jurjaševiča in Jože v filmu Brezno v režiji Igorja Šmida. V TV-filmu Poletna idila režiserja Tuga Štiglica je igral Trstenjaka, bil je Jakobus Gallus v TV-nadaljevanki Jakobus Gallus v režiji Frana Žižka.

Leta 1998 je ustanovil Studio Gledališče, kjer je režiral Sofoklejevo Antigono, Pinterjevo Prevaro, dramo Gorkega Na dnu, Grumovo dramo Pierrot in Pierrette, Bettijev Zločin na kozjem otoku, Medveda in Snubača Čehova, dramatiziral in režiral je Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice. Za dolgoletno delo z mladimi gledališkimi navdušenci, okronano z uspešnimi projekti oz. odmevnimi gledališkimi predstavami, je leta 2009 prejel zlato plaketo ZKD-ja Slovenije.

Za izjemne vloge številne nagrade in priznanja

V svojem dolgoletnem delu je prejel številne nagrade, med drugim leta 2017 Borštnikovo nagrado kot član umetniškega kolektiva uprizoritve Ljudožerci, odličje Marija Vera, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za življenjsko delo na področju dramske igre, leta 1998 Borštnikovo nagrado občinstva za vlogo Johna Proctorja v Lovu na čarovnice (leta 1998), in vlogo Shylocka v Beneškem trgovcu (leta 1995). Leta 1987 je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Ivana Marojeviča v Metastaabilnem graalu, leta 1983 je bil filmski igralec leta, leta 1982 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov (ZDUS), leta 1981 Borštnikovo nagrado za mladega igralca v Hamletu v SLG-ju Celje, leta 1976 pa Prešernovo študentsko nagrado.

Borštnikov prstan si bo Boštjančič nadel na sklepni večer letošnjega 55. Borštnikovega srečanja, ki bo potekalo med 12. in 25. oktobrom v Mariboru. Takrat bodo podelili tudi druge festivalske nagrade, za katere se letos potegujejo ustvarjalci desetih uprizoritev po izboru selektorja Roka Bozovičarja.

Po besedah umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka bo bogat tudi spremljevalni program, v katerem so uprizoritve tako slovenskih kot tujih producentov. Otvoritvena predstava Soul Chain koreografinje Sharon Eyal bo na sporedu v petek, 16. oktobra, v Veliki dvorani SNG Maribor. Festivalski program sicer začne teči že v ponedeljek s sklopom Mlado gledališče.